Kolumna

Kolumna: Božanski kompleksi voditeljstva 

Čas branja 6 min

Voditeljstvo v starem Egiptu je bilo več kot le titula. Faraoni so utelešali božansko povezavo z ​​bogovi. Imeli so neizmerno moč in vpliv na življenje svojih podanikov in na potek zgodovine. Ljudje so jih videli kot bogove na zemlji, ki so odgovorni za ohranjanje reda in blaginje. V starem Egiptu je bil vzpostavljen model voditeljstva, ki je združeval  moč in religijo in še danes vpliva na sodobne voditeljske prakse ter pri voditeljih ustvarja božje komplekse. 

Slika je simbolična. Foto: Depositphotos

Čisto preveč ljudi naseda kolektivni hipnozi, da so voditelji naravno obdarjeni z izjemnimi veščinami, narejeni iz drugačnega testa in jih je obsijala božja milost. Na srečo mi moja leta in izkušnje dajejo privilegij, da »božanskost« svojih nadrejenih dojemam v bolj zemeljski dimenziji. Jih spoštujem, skušam jih razumeti, se jih ne bojim in jim odkrito povem svoje mnenje, če sem zanj vprašan ali če za to čutim potrebo - ker bi to lahko bilo le dobro za njih same. Skušam jih dojemati kot vodje, ki vsakodnevno doživljajo breme odgovornosti in dvome v svoje odločitve, pa tudi kot ljudi, ki imajo povsem človeške kvalitete in pomanjkljivosti. Pri nekaterih pa tudi zaznaš zgolj formo, brez vsebine in brez avtentičnosti, tudi prisotnost arogance in egocentričnosti, kar verjetno pri večini odvrača zaupanje in vero v voditelja.  

Iztirjenje 

Ko se prvič soočiš z vlogo voditelja, je to, ne glede na pretekle delovne izkušnje, normalno povezano z negotovostjo in dvomi v lastne sposobnosti pravega, strokovnega in kompetentnega vodenja podrejenih. Zdravo in normalno je, da se predvsem na začetku sprašuješ, ali te bodo podrejeni sprejemali, ali ti bodo sledili in ali boš kos vsem osebnostnim in strokovnim izzivom. Oseba, ki na začetku svoje voditeljske kariere ni sposobna razvijati teh občutkov, ima primanjkljaj čustvene inteligence in zanemarja občutke svojih podrejenih, od katerih je bistveno odvisna učinkovitost vodenja. Na prvem mestu so poslovni uspehi, dobiček in kariera, kar pa se v precejšni meri uresniči le, če podrejeni razvijejo zaupanje in iskreno spoštovanje do voditelja.        

Vodstveni položaj človeka spremeni. Breme odgovornosti in stres sta dejavnika, ki spremenita človeka, in marsikdo ne zmore ohranjati spontanega obnašanja in avtentičnosti. Zato v teh primerih obstaja verjetnost in nevarnost, da posameznik »iztiri« in se okuži s t.i. božjim kompleksom.  

Najprej dosežeš razpoznavnost, perspektivnega, kompetentnega posameznika, ki izkazuje voditeljske potenciale. Sčasoma pridobiš vodstveni položaj na nižji ravni. Postopno napreduješ, se vzpenjaš  višje po hierarhični lestvici organizacije in prevzemaš bolj dogovorne in pomembnejše vodstvene položaje. Pridobivaš izkušnje in ustrezne kompetence. Z vsakim višjim in pomembnejšim vodstvenim položajem si deležen večjih ugodnosti, udobnosti in plače.  Dodeljena ti je večja pisarna, bolj udoben »šefovski« pisarniški stol, konferenčna miza, zmogljiv in napreden računalnik, vrata ti odpirajo drugi, imaš tajnico ali dve, svojega osebnega pomočnika in voznika, kovček ti nosijo drugi, osebni koledar ti sestavljajo drugi, natančno se ve, kakšno kavo piješ in kdaj, ljudje se prilagajajo tvojemu dnevnemu razpoloženju. Deležen si vseh mogočih najbolj sladkobnih rektalno-alpinističnih ustrežljivosti. Ko se prikažeš med svojimi podrejenimi, utihnejo in nestrpno pričakujejo, kaj boš pametnega povedal. Pogosto navajaš primere, kako ste nekoč delali in garali, kako ste vsi bili sposobni združevati napore za skupne cilje. Vse bolj pa zanemarjaš, kako si takrat dojemal svoje vodje in kaj si od njih pričakoval, pa nisi dobil. In to isto tvoji podrejeni pričakujejo in si želijo dobiti od tebe. Sčasoma se ljudje oddaljujejo od tebe, pa tega niti ne zaznaš, ker zgubljaš stik z ljudmi in lastno avtentičnostjo ter dokončno iztiriš.  

Postajaš drugačen, kot so te ljudje poznali v preteklosti. Začne te prevevati občutek popolnosti in okužiš se z božanskim kompleksom. Ljudje te vidijo kot nečimrnega, narcisoidnega in nevrotičnega kolerika.  Čeprav pomisliš, da si »bog«, je ta percepcija zmotna, ker v boga ljudje (verniki) verujejo tudi in predvsem takrat, ko je najtežje, tebi pa zelo verjetno ne bodo. Kljub temu se bodo sicer do tebe obnašali kot do vodje, ker je to pač poklicna deformacija podrejenih, vendar te ne bodo spoštovali, ti zaupali in se bodo izogibali tvoje bližine.  

Bolečina rasti je veliko manj draga kot uničujoči stroški obžalovanja 

Nekoč sem imel s svojimi podrejenimi napol formalno debato o profesionalnih in voditeljskih kompetencah. Eden od udeležencev te debate je suvereno izjavil, da so voditeljske kompetence le količina toksičnosti, s katero se v svoji karieri zastrupljaš. Tvoje voditeljske kompetence pa se razvijajo sorazmerno s tvojo sposobnostjo razstrupljanja. Robin Sharma v knjigi »Ob 5ih vstani in svet to bo ležal na dlan« pravi, da je bolečina rasti veliko manj draga kot uničujoči stroški obžalovanja. Tragedije, frustracije, krivice, težki trenutki, ki jih v svojih karierah doživljamo, če so le-te postopne in pravilno vodene, so velik očiščevalec. Požgejo bleferstvo, strah in aroganco, ki prihajajo iz ega.  

Posamezniki, ki v svojih karierah prehitro in neboleče napredujejo do vodstvenih položajev, se običajno izognejo frustracijam in težkim trenutkom.  Ostane pa bleferstvo, aroganca in narcisoidnost. Preprost razlog za tovrstne pojave lahko iščemo tudi v tem, da je to v človeški naravi. Ljudje smo podvrženi hierarhiji potreb. Izhajajoč iz Maslowe teorije potreb morajo biti osnovne, nižje ravni potreb najprej zadovoljene, preden napredujemo na višjo raven. Nekateri ljudje so pri svojem zadovoljevanju potreb, iz različnih razlogov, zavrti. Soočajo se z zastoji pri zadovoljitvi določene ravni potreb in nikoli niso zmožni napredovati na višjo raven. Običajno pride do  zastoja na drugi ravni potreb (tj. potreba po varnosti) ali na tretji (tj. potreba po ljubezni in pripadanju), kar se izrazi z nizko ravnjo samopodobe, nezaupljivostjo, strahom pred neznanim in strahom pred porazom.  

Podrejene je potrebno poznati malo bolj kot le po priimku. In tudi pustiti, da podrejeni spoznajo voditelja. Malo voditeljev se pusti odpreti in odvreči svoj »posvečen božanski oklep« pred svojimi podrejenimi. Tisti, ki pa si to upajo in imajo kaj pod »oklepom«, pa so na pravi poti, da jim bodo ljudje sledili kamorkoli in kadarkoli. Imajo potencial, da bodo nekoč za svoje podrejene postali bogovi, v katere resnično verujejo.   

Nihče ni popoln  

Če so tvoji podrejeni do tebe ponižni, sladkobno ustrežljivi, te poslušajo brez ugovarjanja, še ne pomeni, da si najlepši, najpametnejši, najpopolnejši, najbolj spoštovan in najbolj sposoben! Nisi, ker nihče ni popoln. Tudi noben voditelj ni popoln. Občutek popolnosti je navadno subjektivna percepcija vodje, ki jo pretežno ustvarjajo sledilci s svojim konformističnim vedenjem in poslušnostjo, kar pri voditeljih ustvarja lažne občutke popolnosti in kompleks božanstva. Vsak vodja se sicer skozi svojo kariero sooča s podobnimi občutki in se jim ne more izogniti. Kljub temu so najboljši še vedno sposobni ohranjati svojo zemeljsko človečnost in avtentičnost.  

Skromnost je veličina. Pravi voditelji so tako samozavestni, da je njihova glavna naloga pomagati rasti drugim. Obljubljajo malo, a dajo veliko. Za svoje podrejene so se pripravljeni izpostaviti in tudi žrtvovati. V sebi imajo toliko samospoštovanja, veselja, srčnosti in spokojnosti, da jim ni treba izkazovati svoje »božanskosti« v neprepričljivem poskusu, da bi se počutili bolje. To je prava moč in popolnost najboljših, ki živijo, delajo in vodijo častno, srčno, drzno. 

Literatura in viri 

Oznake:
Številka:

Več v kategoriji Kolumna

Več člankov iz te kategorije