Intervju

Zdravje zaposlenih: Najdražji zaposleni ni nujno tisti na bolniški, ampak tisti, ki izgoreva pred zaslonom

Čas branja 18 min

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) opozarja na alarmanten podatek: kar tretjina odraslih po svetu je telesno neaktivna. V sodobnem okolju, kjer večino delovnika presedimo, to že dolgo ni več le zdravstveni problem, temveč tudi organizacijski in ekonomski izziv. Dolgotrajno sedenje namreč ne krči le naših mišic, ampak tudi kognitivne sposobnosti zaposlenih, medtem ko se skriti stroški prezentizma in upada inovativnosti neizprosno zajedajo v poslovne rezultate podjetij.

Kako torej preseči reaktivne ukrepe in znotraj organizacijske kulture zgraditi okolje, ki vsak dan sistemsko podpira vitalnost zaposlenih? In kako upravo podjetja z znanstvenimi dokazi prepričati, da kratka pavza za razgibavanje ni izguba dragocenega časa, temveč generator produktivnosti?

O dvojni zmagi za podjetja in zaposlene, biologiji »kognitivnega reseta« ter o tem, zakaj bo trajnostna delovna uspešnost ključna konkurenčna prednost leta 2030, smo se pogovarjali s Tamaro Stanković. Kot raziskovalka in predavateljica računovodstva na Ekonomski fakulteti v Ljubljani preučuje vpliv telesne dejavnosti na uspešnost organizacij. V poslovni javnosti pa je prepoznavna kot neustavljiva promotorka gibanja, ki s svojo nalezljivo energijo, glasbo in pozitivnimi afirmacijami prebuja dvorane ter premika meje v razmišljanju sodobnih kadrovikov. V naši družbi je bila že na lanskem #loveHR Summitu in kasneje na HR&M festivalu, letos pa bo 22. septembra na festivalu Pre:plet sodelovala v Areni športne taktike. 

Tamara Stanković, EF UL

Podatki WHO so alarmantni: kar 31 % odraslih in približno 80 % mladostnikov po svetu je premalo telesno dejavnih. Če to preslikamo na mikro raven podjetij – kako se sedeči življenjski slog zaposlenih neposredno pozna na stroških absentizma, prezentizma in pa nenazadnje tudi upada inovativnosti v podjetjih?

Ljudje so najpomembnejši kapital vsake organizacije in ključni dejavnik njene dolgoročne poslovne uspešnosti. O tehnologiji, umetni inteligenci in digitalni transformaciji danes govorimo skoraj vsak dan, veliko manj pa o tem, kako dolgoročno ohranjati človeka zdravega, energičnega in sposobnega kakovostnega dela. Po mojem mnenju bo prav to eno ključnih vprašanj prihodnosti dela.

Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da je približno tretjina odraslih premalo telesno dejavnih. To ni več zgolj zdravstveni problem, ampak tudi organizacijski in ekonomski problem, saj telesna neaktivnost povečuje tveganje za kronične bolezni, zmanjšuje delovno zmožnost in povečuje stroške zdravstvenega sistema ter podjetij.

Ko govorimo o telesni dejavnosti, ne govorimo več samo o zdravju. Govorimo tudi o energiji, zbranosti, ustvarjalnosti in sposobnosti sprejemanja kakovostnih odločitev – to pa so danes ključni viri konkurenčne prednosti podjetij.

Najdražji zaposleni ni nujno tisti, ki je na bolniški. Pogosto je dražji tisti, ki je sicer prisoten na delovnem mestu, vendar zaradi utrujenosti, stresa ali izgorelosti ne more prispevati svojega najboljšega dela. Temu pravimo prezentizem, t.i. skriti strošek sodobnih organizacij, ki ga pogosto spregledamo, ker ga veliko težje izmerimo kot bolniško odsotnost.

Najdražji zaposleni ni nujno tisti, ki je na bolniški. Pogosto je dražji tisti, ki je sicer prisoten na delovnem mestu, vendar zaradi utrujenosti, stresa ali izgorelosti ne more prispevati svojega najboljšega dela.

Na področju zdravja zaposlenih še vedno prepogosto ukrepamo takrat, ko se težave že pojavijo. Zato menim, da bi morali v podjetjih veliko več pozornosti nameniti preventivi. Ne čakati, da zaposleni zboli ali izgori, ampak ustvarjati okolje, ki vsak dan podpira njegovo telesno in duševno zdravje.

To potrjujejo tudi pobude, kot je Workplace Active Certification Evropske Komisije, ki poudarja, da lahko aktivna delovna okolja prispevajo približno 9 % višjo produktivnost in do 27 % manj bolniških odsotnosti. To kaže, da gibanje ni le zdravstvena, temveč tudi poslovna priložnost.

Podobno smo ugotovili tudi v naši raziskavi med računovodskimi in finančnimi strokovnjaki. Ugotovili smo, da je bila višja redna telesna dejavnost povezana z večjo vitalnostjo pri delu, vitalnost pa z boljšo delovno uspešnostjo. To potrjuje, da gibanje ni zgolj vprašanje zdravja posameznika, temveč tudi pomemben dejavnik uspešnosti organizacije. Zato aktivnih odmorov ne razumem kot prekinitev dela. Razumem jih kot naložbo v kakovost dela, ki sledi.

Kot raziskovalka na Ekonomski fakulteti preučujete vpliv gibanja na uspešnost zaposlenih. Ali lahko kadrovikom ponudite tisti ključni znanstveni argument, s katerim bodo upravo prepričali, da aktivni odmor ni »izguba delovnega časa«, ampak generator produktivnosti?

Če bi morala upravo prepričati z enim ključnim argumentom, bi rekla naslednje: aktivni odmor ni pet minut izgubljenega delovnega časa. Je pet minut, ki zaposlenemu pomaga, da naslednjo uro ali dve dela bolj zbrano, z več energije in pogosto tudi bolj ustvarjalno. 

Danes imamo veliko dokazov, da že kratki prekinitveni odmori z gibanjem izboljšujejo pozornost, izvršilne funkcije, razpoloženje in zmanjšujejo občutek utrujenosti. Podobno  smo ugotovili tudi v naši raziskavi, kjer je bila večja telesna dejavnost povezana z večjim občutkom napredovanja, učenja in razvoja pri delu, ta pa z boljšo delovno uspešnostjo. Gibanje torej ni cilj samo po sebi. Je način, kako zaposlenim pomagamo ohranjati psihološke in fizične vire za kakovostno delo.

Če temu dodamo še podatke Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki kažejo, da med vodilnimi razlogi za bolniške odsotnosti ostajajo mišično-skeletna obolenja, težave v povezavi z duševnim zdravjem in druge bolezni, povezane z dolgotrajnimi obremenitvami, postane odgovor precej jasen. Vlaganje v zdravje zaposlenih ni strošek, ampak preventiva. Če gledamo dolgoročno, koristi praviloma presegajo vložek. Gre za dvojno zmago. Zaposleni pridobijo boljše zdravje, več energije in boljše počutje, organizacije pa bolj vitalne ljudi, manj bolniških odsotnosti in večjo dolgoročno uspešnost.

Dolgoročne produktivnosti ne ustvarja zgolj čas, ki ga preživimo za računalnikom. Ustvarjajo jo predvsem ljudje, ki imajo dovolj energije, zbranosti in zdravja, da lahko svoje delo opravljajo kakovostno. Zato bi morali vlaganje v zdravje zaposlenih razumeti kot strateško naložbo v dolgoročno konkurenčnost, odpornost in uspešnost podjetja.

V HR-ju veliko govorimo o »tehnostresu« in mentalni izčrpanosti zaradi nenehne digitalne prisotnosti. Kako točno fizični premik telesa deluje kot kognitivni reset za možgane, ki so preobremenjeni z virtualno komunikacijo?

Mislim, da je pomembno razumeti, da naši možgani niso ustvarjeni za večurno neprekinjeno sedenje pred zaslonom. Danes ves čas preklapljamo med elektronsko pošto, Teams sestanki, sporočili in različnimi informacijami. Takšno okolje od možganov zahteva neprestano pozornost, odločanje in procesiranje informacij, zato ni presenetljivo, da proti koncu dneva občutimo mentalno utrujenost.

Ravno zato fizični premik telesa ni odmor le za mišice, ampak tudi za možgane. Ko se gibamo, se poveča prekrvavitev možganov in dotok kisika, hkrati pa se sproščajo pomembne kemične snovi, kot sta dopamin in serotonin, ter nevrotrofični dejavnik BDNF (Brain-Derived Neurotrophic Factor), beljakovina, ki podpira učenje, spomin in nastajanje novih povezav med živčnimi celicami. Kot pravi dr. John Ratey, psihiater in profesor na Harvard Medical School, je telesna dejavnost ena najboljših naložb v naše možgane. Izboljšuje razpoloženje, krepi spomin in spodbuja učenje.

Fizični premik telesa ni odmor le za mišice, ampak tudi za možgane.

Seveda petminutni aktivni odmor nima enakih učinkov kot daljša vadba, vendar raziskave kažejo, da lahko že kratke prekinitve sedenja izboljšajo pozornost, zmanjšajo občutek mentalne utrujenosti in pomagajo pri ponovni osredotočenosti na delo. Ne potrebujemo vedno daljšega odmora. Pogosto potrebujemo drugačen odmor.

Pri aktivnih odmorih, ki jih izvajam, gibanje dodatno povežemo z glasbo in pozitivnimi afirmacijami. Glasba dvigne raven energije in pozitivnih čustev, afirmacije pa krepijo občutek samozavesti, psihološke varnosti in povezanosti. Aktivni odmor torej ni le fizična aktivacija, ampak tudi čustveni in kognitivni reset.

Zato aktivnih odmorov ne razumem kot odmor od razmišljanja. Razumem jih kot priložnost, da možgani za nekaj minut zamenjajo način delovanja in se nato vrnejo bolj zbrani, ustvarjalni in pripravljeni na nove izzive.

Kako zaposleni, ki so morda bolj introvertirani ali skeptični, sprejemajo ta igrivi, javni pristop k gibanju sredi delovnega dne? Kako premagati tisti začetni odpor: »Se ne bom blamiral pred sodelavci.«

To je popolnoma normalen občutek. Večina ljudi nima odpora do gibanja. Ima odpor do občutka, da bodo izpadli smešni ali da jih bodo drugi obsojali. Še posebej v delovnem okolju, kjer želimo delovati profesionalno in kompetentno.

Zanimivo pa je, da se ta začetni odpor običajno zelo hitro zmanjša. Ko nekdo naredi prvi korak, se sprostijo tudi drugi. Po nekaj minutah ljudje praviloma pozabijo, da jim je bilo na začetku nerodno, in se začnejo preprosto zabavati.

To opažam tudi na fakulteti, kongresih, konferencah in v podjetjih. Pogosto so prav tisti, ki na začetku stojijo z rokami prekrižanimi in rečejo »jaz pa ne bom«, na koncu med tistimi, ki pridejo povedat, kako dobro so se po odmoru počutili.

Pogosto so prav tisti, ki na začetku stojijo z rokami prekrižanimi in rečejo »jaz pa ne bom«, na koncu med tistimi, ki pridejo povedat, kako dobro so se po odmoru počutili.

Ključno je, da aktivni odmor ni tekmovanje in ni nastop. Namen ni, da nekdo pokaže, kako telovadi ali v mojih primeru, pleše. Namen je, da za nekaj minut skupaj prekinemo sedenje, se razgibamo in vrnemo k delu z več volje in energije.

Pri tem ima pomembno vlogo psihološka varnost. Ljudje se veliko lažje vključijo, kadar vedo, da jih nihče ne ocenjuje, da je sodelovanje prostovoljno in da si lahko vsak gibanje prilagodi svojim sposobnostim.

Na koncu ljudje skoraj nikoli ne govorijo o tem, da so se osmešili. Govorijo o tem, da so se po nekaj minutah počutili bolje, bolj fokusirani. To je največja zmaga aktivnih odmorov.

Kako pomemben je tukaj zgled vodstva? Če predsednik uprave ali direktor vstane in pleše z ekipo – kakšno sporočilo s tem pošilja organizaciji?

Vodje s svojim vedenjem postavljajo norme organizacijske kulture. Zaposleni veliko bolj opazujejo, kaj vodje počnejo, kot pa kaj govorijo. Če predsednik uprave ali direktor vstane in sodeluje pri aktivnem odmoru, s tem ne sporoča, da mora biti najboljši telovadec/plesalec v podjetju. Sporoča nekaj veliko pomembnejšega – da je skrb za zdravje zaposlenih legitimna, zaželena in del organizacijske kulture.

Plesnih vložkov nimam v aktivnih odmorih zato, ker bi ljudi želela naučiti plesati. Ljudem pomagajo, da se za nekaj minut nasmehnejo, sprostijo, jih ponovno povežejo med seboj in ustvarijo pozitivno energijo.

Če predsednik uprave ali direktor vstane in sodeluje pri aktivnem odmoru, s tem ne sporoča, da mora biti najboljši telovadec/plesalec v podjetju. Sporoča nekaj veliko pomembnejšega – da je skrb za zdravje zaposlenih legitimna, zaželena in del organizacijske kulture.

Vendar to ni edini pristop. Aktivni odmori lahko vključujejo tudi povsem preproste raztezne in krepilne vaje, ki temeljijo na strokovnih priporočilih za prekinjanje dolgotrajnega sedenja. Te pomagajo razbremeniti mišično-skeletni sistem, zmanjšujejo napetost in pomembno prispevajo k preprečevanju težav, povezanih s sedečim delom.

V praksi opažam, da se zaposleni veliko lažje vključijo, ko vodje sodelujejo. Takrat aktivni odmor ni več »še ena HR aktivnost«, ampak lahko postane del organizacijske kulture. Če vodstvo ostane ob strani in samo opazuje, zaposleni pogosto dobijo občutek, da pobuda v resnici ni pomembna.

Organizacijska kultura se gradi z vsakodnevnimi dejanji, ne le z zapisanimi vrednotami. Vodje zaposlenim ne dajejo dovoljenja za gibanje. Dajejo jim dovoljenje, da lahko brez slabe vesti poskrbijo zase tudi med delovnim časom.

Sodobno delovno okolje je hibridno, ljudje delajo od doma, sestanki vse pogosteje potekajo na Teamsih. Kako lahko kadroviki sistemsko uvedejo kulturo aktivnih odmorov v podjetju, ne da bi to izpadlo kot le še ena prisilna »obkljukana« HR iniciativa?

Če želimo, da aktivni odmori postanejo del vsakdana, jih moramo razumeti kot del organizacijske kulture in ne kot dodatno obveznost zaposlenih.

Ključno je, da so aktivni odmori preprosti, dostopni in predvsem prostovoljni. Če jih zaposleni doživijo kot nekaj, kar morajo narediti, bodo hitro izgubili svoj namen. Če pa jih doživijo kot podporo pri delu, boljšemu počutju in ohranjanju energije, jih veliko lažje sprejmejo.

To velja tudi za hibridno delo. Aktivni odmor ni vezan na telovadnico ali konferenčno dvorano. Lahko pomeni tri minute raztezanja med dvema Teams sestankoma, kratek sprehod med zahtevnima nalogama ali nekaj vaj za razbremenitev vratu, ramen in hrbtenice po daljšem delu za računalnikom. Velike spremembe pogosto nastanejo iz majhnih navad. Aktivni odmori so ena izmed takšnih mikronavad, ki lahko dolgoročno pomembno vplivajo na zdravje zaposlenih in organizacijsko kulturo.

Velike spremembe pogosto nastanejo iz majhnih navad. Aktivni odmori so ena izmed takšnih mikronavad, ki lahko dolgoročno pomembno vplivajo na zdravje zaposlenih in organizacijsko kulturo.

Pomembna je tudi komunikacija. Zaposleni morajo razumeti, zakaj podjetje spodbuja gibanje. Ne zato, da bi delali več, ampak zato, da bi lahko delali bolje, z več energije in predvsem dolgoročno ostali zdravi.

Če podjetje res verjame v skrb za zdravje zaposlenih, mora to tudi spremljati. Tako kot merimo zadovoljstvo zaposlenih ali organizacijsko klimo, lahko spremljamo tudi kazalnike dobrega počutja, vitalnosti, telesne dejavnosti ali učinkov programov promocije zdravja. Kar merimo, lahko tudi izboljšujemo.

Kadroviki po mojem niso tisti, ki morajo organizirati vsak aktivni odmor. Njihova naloga je predvsem ustvariti okolje, v katerem imajo zaposleni priložnost in spodbudo, da gibanje postane skrb za zdravje in naraven del vsakdanjega delovnika. Ko se to zgodi, aktivni odmori niso več projekt, ampak postanejo del organizacijske kulture podjetja.

Na koncu pa mislim, da je najpomembnejše naslednje: organizacijska kultura se gradi z vsakodnevnimi dejanji in majhnimi navadami. Aktivni odmor sam po sebi ne spremeni podjetja. Ko pa gibanje postane nekaj povsem običajnega – tako kot odmor za kavo ali kratek pogovor s sodelavcem – takrat postane del kulture. In mislim, da je prav to smer, v katero bodo šla uspešna podjetja prihodnosti.

Zaposleni pogosto rečejo: »Nimam časa niti za kosilo, kje naj najdem čas za gibanje.« Kako redefinirati pojem »časa za zdravje« v očeh zaposlenih, ko pa vemo, da gre v resnici le za 3 do 5 minut na uro?

To je stavek, ki ga pogosto slišim. In iskreno, večina ljudi danes res nima občutka, da ima v dnevu še dodatnih 30 ali 60 minut za telesno dejavnost. Zato mislim, da moramo nekoliko spremeniti način razmišljanja.

Ne sprašujmo se več: »Kdaj bom našel čas za gibanje?« Raje se vprašajmo: »Kako lahko več gibanja vključim v to, kar že počnem?«

Aktivni odmor ni namenjen temu, da bi nadomestil redno telesno vadbo ali šport. Je način, da prekinemo dolgotrajno sedenje, razbremenimo telo in za nekaj minut ponovno aktiviramo možgane. Tri do pet minut gibanja se morda zdi malo, vendar lahko takšne kratke prekinitve, če jih izvajamo redno, pomembno prispevajo k boljšemu počutju, večji zbranosti in zmanjšanju posledic dolgotrajnega sedečega dela.

To me vedno spomni na misel Jamesa Cleara v knjigi Atomske navade, da velike spremembe pogosto niso rezultat velikih odločitev, ampak majhnih navad, ki jih ponavljamo vsak dan. Prav v tem tiči moč aktivnih odmorov. Ne gre za eno veliko spremembo, ampak za majhne korake, ki se skozi čas seštevajo in lahko pomembno vplivajo na naše zdravje, dobro počutje in kakovost dela.

Ne sprašujmo se več: »Kdaj bom našel čas za gibanje?« Raje se vprašajmo: »Kako lahko več gibanja vključim v to, kar že počnem?«

Tudi moje raziskovanje kaže, da pri spreminjanju vedenja pogosto najbolje delujejo majhne samoiniciativne spodbude (self-nudges). Opomnik na telefonu, kozarec vode, zaradi katerega vstanemo od mize, odločitev za stopnice namesto dvigala ali kratek aktivni odmor med dvema sestankoma – vse to so drobne odločitve, ki nam pomagajo, da gibanje postane del vsakdana. 

Danes največji izziv ni to, da ljudje ne telovadijo eno uro na dan. Večji izziv je, da preostalih petnajst ali šestnajst ur budnosti večinoma presedijo. 

Zato zaposlenim nikoli ne rečem: »Vzemi si čas za gibanje.« Raje jim rečem: »Vključi gibanje v svoj delovni dan.« To je veliko bolj dosegljiv cilj.

Na koncu ne gre za to, da bi imeli več časa. Gre za to, da v čas, ki ga že imamo, vključimo tudi več gibanja.

Poučujete računovodstvo, ki velja za eksaktno, strukturirano in pretežno sedečo disciplino, hkrati pa pokate od energije in promovirate gibanje. Kako v svojem profesionalnem življenju združujete ti dve na videz povsem različni polobli – ljubezen do številk in ljubezen do dinamike telesa?

Pravzaprav sama med tema svetovoma ne vidim tako velike razlike, kot jo morda vidijo drugi. Računovodstvo in finance me že od nekdaj privlačijo, ker temeljijo na analitičnem razmišljanju, iskanju rešitev in sprejemanju kakovostnih odločitev na podlagi podatkov. Tudi zato sem osem let delala v bančništvu na področju financ, računovodstva in finančnih analiz, danes pa to znanje prenašam tudi na študente.

Študentom med drugim predavam predmet Računovodske informacije za odločanje. Pravzaprav tudi moje raziskovanje govori o odločanju – le da danes raziskujem še, kako lahko sprejemamo boljše odločitve tudi za svoje zdravje, dobro počutje in dolgoročno delovno uspešnost.

Gibanje me spremlja že od otroštva. Dolga leta sem trenirala umetnostno kotalkanje, danes pa poleg raziskovalnega dela vodim tudi aktivne odmore in skupinske vadbe. Gibanje je zame vedno predstavljalo vir energije, ravnovesja in ustvarjalnosti.

Danes se ti dve področji pri mojem delu pravzaprav prepletata. Na eni strani raziskujem podatke, analiziram rezultate in iščem znanstvene dokaze. Na drugi strani pa te ugotovitve vsak dan prenašam v prakso – med študente, zaposlene in organizacije.

Številke nam povedo, kaj se dogaja. Gibanje pa me opominja, da so za vsako številko vedno ljudje. Mislim, da prav zato teh dveh svetov nikoli nisem doživljala kot nasprotij, ampak kot dva dela iste zgodbe.

Ste mama treh deklic, med njimi sta dvojčici, pišete doktorat, predavate, vodite aktivne odmore... Kje vi polnite svoje baterije in kako vam osebna športna disciplina iz mladosti (umetnostno kotalkanje) pomaga loviti ravnovesje med vsemi temi zahtevnimi življenjskimi vlogami?

Naučila sem se, da moram energijo najprej ustvariti, šele potem jo lahko dajem drugim. Mislim, da je to ena najpomembnejših lekcij, ki sem se jih naučila skozi šport, materinstvo in svoje delo. Tako kot večina ljudi tudi sama usklajujem številne vloge – sem mama treh deklic, predavateljica, raziskovalka, vaditeljica skupinskih vadb, vodim aktivne odmore in pišem doktorat. Zato še toliko bolje razumem, kako lahko hitro ob vseh obveznostih pozabimo nase. 

Umetnostno kotalkanje me ni naučilo le športa. Naučilo me je discipline, vztrajnosti in tega, da velikih ciljev ne dosežemo čez noč, ampak z majhnimi koraki in veliko ponovitvami. To miselnost poskušam ohranjati še danes – tako pri delu kot v zasebnem življenju.

Največ energije dobim prav z gibanjem. Včasih je to sprehod ali pohod, najraje na Šmarno goro, drugič skupinska vadba, včasih pa preprosto nekaj minut gibanja med napornim delovnim dnem. Gibanje je moj način, da si zbistrim misli, zmanjšam stres in ponovno najdem energijo. Morda prav zato raziskujem to področje. Ker tega ne doživljam le kot raziskovalno temo, ampak kot način življenja. 

Ne verjamem v popolno ravnovesje. Verjamem pa v to, da si vsak dan vzamemo nekaj minut zase. Včasih je to večkratnih pet minut gibanja čez dan, včasih sprehod z družino ali trening. Te majhne stvari mi pomagajo, da lahko tudi v vseh drugih življenjskih vlogah dam najboljšo različico sebe.

Za konec: pravite, da prihodnost dela ne bo odvisna le od tehnologije, ampak od tega, kako bomo vanjo ponovno vključili gibanje. Kakšna je vaša vizija – kako bo videti uspešno podjetje leta 2030 na področju skrbi za vitalnost zaposlenih?

Če me vprašate, kako bo videti uspešno podjetje leta 2030, bi rekla takole: ne bo zmagalo podjetje, ki bo imelo samo najboljšo tehnologijo, ampak tisto, ki bo znalo dolgoročno ohraniti svoje ljudi ustvarjalne, zavzete in sposobne prispevati svoj najboljši potencial.

Naš cilj ne bi smel biti zgolj bolj produktiven zaposleni, ampak človek, ki lahko kakovostno, zdravo in z energijo dela tudi čez pet, deset ali dvajset let. To je zame trajnostna delovna uspešnost.

Tako kot baterije tudi ljudje potrebujemo čas, da obnovimo svoje fizične in psihološke vire. Le tako lahko dolgoročno ohranjamo vitalnost, ustvarjalnost in delovno uspešnost.

Verjamem, da bodo podjetja prihodnosti uspeh merila ne le po poslovnih rezultatih, ampak tudi po tem, kako uspešno znajo razvijati in ohranjati potencial svojih ljudi. Najbolj uspešne organizacije bodo razumele, da skrb za dobro počutje zaposlenih ni zgolj odgovornost posameznika, ampak sestavni del organizacijske kulture. Gibanje, psihološka varnost, kakovostni medosebni odnosi, možnost regeneracije in vodje, ki dajejo zgled, ne bodo več dodatne ugodnosti, ampak način dela.

Naš cilj ne bi smel biti zgolj bolj produktiven zaposleni, ampak človek, ki lahko kakovostno, zdravo in z energijo dela tudi čez pet, deset ali dvajset let. To je zame trajnostna delovna uspešnost.

Ob tem se že kaže tudi širši družbeni premik. Mlajše generacije vse bolj cenijo dobro počutje, ravnovesje in kakovost življenja. Njihove vrednote so drugačne. Delodajalci, ki bodo to razumeli in znali ustvariti okolje, kjer ljudje lahko dolgoročno uspevajo, bodo lažje privabljali, razvijali in ohranjali najboljše kadre.

Če sem se skozi svoje raziskovanje česa naučila, je to naslednje: za vsako uspešno organizacijo stojijo ljudje. In prav sposobnost organizacij, da dolgoročno razvijajo in ohranjajo potencial svojih ljudi, bo njihova največja konkurenčna prednost.

Oznake:

Več v kategoriji Intervju

Več člankov iz te kategorije