Intervju

Mateja Tišler: »Šla sem v Pariz po nagrado in se vrnila na invalidskem vozičku.«

Čas branja 10 min

Mateja Tišler je ženska, ki pooseblja uspeh: vrhunska strokovnjakinja na področju kadrovskega menedžmenta v Ljubljanskih mlekarnah, mama treh otrok, študentka psihoterapije in športnica. A prav v trenutku, ko bi morala v Parizu na odru prevzeti prestižno mednarodno nagrado za projekt o dobrem počutju zaposlenih, ji je telo izstavilo račun. Namesto na govorniški oder so jo z diagnozo hude hernije diska odpeljali v bolnišnico, domov pa se je vrnila na invalidskem vozičku.

Mateja Tišler, kadrovska direktorica v Ljubljanskih mlekarnah. Foto: Blaž Lenček

V pretresljivo odkritem pogovoru Mateja ne razkriva le fizične bolečine, temveč globoko psihološko ozadje izgorelosti. Skozi prizmo transakcijske analize analizira lastne »življenjske skripte« in notranja gonila, ki so jo dolga leta prepričevala, da mora zdržati vse – sama. Danes, bogatejša za izkušnjo popolne ustavitve, uči, kako prepoznati tihe alarme telesa in zakaj je postavitev meje najvišja oblika odgovornosti do sebe in drugih.

Mateja, lani so vas zaradi hernije diska z rešilcem odpeljali iz službe. Kako ste sami doživeli ta prelomni trenutek?

Bilo je med službeno potjo na globalno HR konferenco skupine Lactalis. Tja sem šla z zelo lepim razlogom – prevzet nagrado Wellbeing at Work za naš projekt Začuti dobro počutje. Ironično, če pogledam nazaj.

Z ekipo smo zasnovali projekt, v katerem smo zaposlenim ponudili serijo delavnic o osebnem blagostanju. Ideja je bila preprosta: ljudem dati nekaj, kar ni povezano z delom, cilji ali kompetencami, ampak z njimi kot ljudmi. Delavnice so pokrivale različna področja – od telesnega zdravja in duševnega ravnovesja do finančne pismenosti in odnosov. Sodelovali so odlični facilitatorji, med njimi Sara Isaković, Saša Einsiedler in psihoterapevti.

Ironično je, da sem v Pariz odpotovala po nagrado za projekt o dobrem počutju, končala pa v bolnišnici, ker sem sistemsko ignorirala lastne opomnike telesa.

In prav takrat, ko bi morala na odru prevzeti nagrado za projekt o dobrem počutju, sem sama končala v bolnišnici v Parizu. Domov sem se vrnila na invalidskem vozičku.

To je bil četrtek. V ponedeljek sem bila že nazaj v službi. V bolečinah, ampak prepričana, da moram zdržati vsaj do pregleda z magnetno resonanco. Ko mi je ortoped pokazal sliko hrbtenice in razložil, kako poškodovan je živec, se je nekaj v meni zlomilo. Dva dni nisem mogla nehati jokati. Vedela sem, da se moram umakniti, poskrbeti zase. Brez pomislekov sem prevzela odgovornost, tokrat za svoje zdravje, sklicala ekipo, razdelila odgovornosti in pooblastila in odšla.

Takrat sem prvič zares dojela, da telo včasih naredi tisto, česar sami ne zmoremo: ustavi nas.

Ste pred tem zaznavali kakšne znake, da telo opozarja?

Sem. In ko gledam nazaj, vidim, kako sistematično sem jih ignorirala.

V zadnjih treh ali štirih letih sem imela večkrat hude bolečine v križu. Včasih nisem mogla stati vzravnano. A nisem vzela niti enega dneva bolniške. Enostavno sem nekaj časa hodila sključena, vzela tablete in šla naprej. Na obisk zdravnika sploh nisem pomislila.

Kot mama samohranilka sem imela zelo jasen cilj: poskrbeti za svoje tri otroke in nam zgraditi hišo, biti uspešna v službi, skrbeti za izgled, se dodatno izobraževati. Gradnja hiše je bila velik projekt in moj fokus je bil popoln.

Postavljanje meja pomeni, da včasih razočaraš druge. A če tega ne narediš, dolgoročno razočaraš sebe.

Danes razumem, da je tu deloval moj življenjski skript, kot ga opisuje transakcijska analiza. Skript je nekakšen nezavedni življenjski načrt, ki ga začnemo oblikovati že zelo zgodaj kot otroci. Takrat si ustvarimo strategije, kako preživeti in kako dobiti ljubezen, priznanje ali občutek varnosti. V mojem primeru je bil skript zelo jasen: Zmorem sama. Ne smem prositi za pomoč. Na nikogar se ne smem zanesti kot le nase. Poskrbeti moram za druge.

Temu se je pridružilo še močno notranje gonilo, ki ga v transakcijski analizi imenujemo »Hurry up« – pohiti. Občutek, da moraš vedno še nekaj narediti, da ni časa za počitek in da moraš zdržati.

Takšni mehanizmi nam pogosto pomagajo preživeti manj ugodne okoliščine v otroštvu. Mene so naredili močno, samostojno in vztrajno. Paradoks pa je, da prav ti isti mehanizmi kasneje v življenju lahko postanejo tudi omejujoči. Ko okoliščine niso več iste, mi pa še vedno živimo po starih pravilih.

Kdaj ste dojeli, da ne gre le za zdravstveni zaplet, ampak tudi za širši življenjski signal?

Če je težava zgolj fizična, greš na pregled, dobiš terapijo in načeloma ni večje eksistencialne krize. Pri meni je bilo drugače.

Počutila sem se, kot da bi z avtom vozila 150 kilometrov na uro in bi se nenadoma ustavila ob zid. Zmogla sem največ eno aktivnost na dan – fizioterapijo ali pregled. Vse ostalo je bilo preveč.

Za nekoga, ki je bil vajen delati deset stvari hkrati, je bil to šok. Ostala sem ujeta 24 ur v svojem telesu, z bolečino in brez energije, s črnimi mislimi, strahovi.

Naš življenjski skript ni zapisan v kamen. Lahko ga razumemo, ozavestimo in počasi začnemo pisati drugačno nadaljevanje.

Potrebovala sem kakšen mesec, da sem si priznala, da to ni samo hernija diska. Bila sem izčrpana na način, ki ga fizična poškodba sama po sebi ne more razložiti.

Takrat sem začela brati literaturo o izgorelosti. Psihologinja Christina Maslach, ena vodilnih raziskovalk na tem področju, izgorelost opisuje kot stanje čustvene izčrpanosti, občutka odtujenosti in zmanjšane učinkovitosti. Ko sem to brala, sem prvič pomislila: morda se je to zgodilo tudi meni.

In to ne samo zaradi službe. Tudi zaradi zasebnega življenja. V tistem obdobju sem si preprosto naložila preveč. Služba, gradnja hiše, trije otroci, študij psihoterapije, šport.

Na neki točki telo preprosto reče: dovolj.

Kako bi opisali svoj način dela pred tem dogodkom?

Vedno na voljo. Vedno odgovorna za vse. In pogosto z občutkom, da moram vsem ustreči. Veliko stvari sem prevzemala nase, tudi takih, ki jih morda sploh ne bi bilo treba.

Danes vidim, da sem imela precej šibke meje. Pogosto sem postavljala potrebe drugih pred svoje. V sebi sem imela zelo močno prepričanje: jaz bom že, jaz zmorem, drugi me rabijo.

Odpornost zame danes ne pomeni 'zdržati vse', ampak znati prepoznati, kdaj potrebujem pomoč.

V transakcijski analizi temu rečemo gonila – notranji pritiski, ki nas vodijo k določenemu vedenju. Na primer: bodi popoln, ugajaj drugim, trudi se, pohiti. Ta gonila nas lahko naredijo zelo uspešne. A če jih ne ozavestimo, lahko vodijo tudi v preobremenjenost.

Zakaj je po vašem mnenju takšen vzorec med kadroviki tako pogost?

Veliko ljudi se za kadrovski poklic odloči zato, ker radi delajo z ljudmi in jim želijo pomagati. To so pogosto posamezniki z visoko empatijo in občutkom odgovornosti.

Raziskave kažejo, da so prav poklici, ki vključujejo veliko čustvenega dela – na primer učitelji, zdravniki, socialni delavci – bolj izpostavljeni izgorelosti. V dramskem trikotniku transakcijske analize bi jih poimenovali tudi kot reševalci oz. rešitelji.

Kadroviki smo v posebnem položaju. Po eni strani skrbimo za ljudi, po drugi pa smo odgovorni tudi za produktivnost, učinkovitost, organizacijo dela in stroške. Pogosto smo nekje vmes – med pričakovanji zaposlenih in zahtevami po obvladovanju stroškov.

Če ima človek poleg tega še notranje gonilo, da mora vse narediti dobro, hitro in sam, je kombinacija lahko precej naporna. Vprašati se moramo, koga zares slišimo, čigavi glasovi so tisti, ki nas kritizirajo, prepovedujejo, zapovedujejo, smo to mi ali so to ponotranjeni glasovi naših staršev, okolice, … Morda smo si sami v otroštvu zadali nekatera prepričanja, zaključke, ki zdaj v odrasli dobi ne služijo več svojemu namenu.

Kako ste doživljali obdobje odsotnosti?

Prvi mesec in pol je bil zame zelo težak. Bolečina, strah, veliko črnih misli. Ko si navajen stalne aktivnosti, je nenadna ustavitev zelo neprijetna. Kot da izgubiš del svoje identitete.

Sčasoma pa se je zgodil premik. Največje spoznanje je bilo zelo preprosto: tako kot je bilo, ne more biti več.

Zaustavitev je pomenila tudi, da sem se morala soočiti sama s seboj. Prej so me aktivnosti držale na distanci do svojega notranjega dela sebe. Začela sem se spraševati, kaj me je pripeljalo do te točke. Takrat sem začela z branjem, z izobraževanjem na tem področju in tudi s psihoterapijo. To je bil zame pomemben korak, ker sem zopet, zdaj v drugem življenjskem obdobju, zares pogledala svoje notranje vzorce.

Kadroviki smo v posebnem položaju. Po eni strani skrbimo za ljudi, po drugi pa smo odgovorni tudi za produktivnost, učinkovitost, organizacijo dela in stroške.

Vse skupaj sem bila od dela odsotna tri mesece. V zadnjem mesecu sem se sicer začela vključevati v delovni proces, večinoma od doma. Ves čas odsotnosti pa moram poudariti, da mi je podjetje zelo razumevajoče stalo ob strani. Zagotovila, da sem lahko brez strahu, da naj poskrbim zase in za svoje zdravje, kolikor časa potrebujem, so bila močna in pomirjujoča ter spodbudna. To šteje ogromno in v takih situacijah človek začuti, da certifikat Družbeno odgovoren delodajalec ni samo papir.

Se je vaš pogled na delo spremenil?

Človek težko popolnoma zamenja svojo naravo. Meni veliko pomeni, da sem angažirana, da imam motivacijo, da nekaj ustvarjam. Ta del mene je ostal.

Se je pa spremenilo nekaj drugega: način, kako skrbim za ravnotežje. Vsak dan imam zelo preprost cilj – da grem spat z občutkom notranjega ravnovesja. To pomeni, da v dnevu poleg obveznosti poskušam imeti tudi nekaj, kar me sprosti. Včasih je to šport, včasih kava s prijateljico, včasih sprehod ali večer z otroki.

Potrebovala sem kakšen mesec, da sem si priznala, da to ni samo hernija diska. Bila sem izčrpana na način, ki ga fizična poškodba sama po sebi ne more razložiti.

Če tega kakšen dan ni, me pomiri že misel, da imam to načrtovano za naslednji dan. Skoraj brezkompromisno pa zdaj poskrbim za higieno spanja. Ta del sem prej žrtvovala. Svoje izkušnje sem delila tudi z vodenjem izobraževanj v okviru Evropskega projekta Interreg – Burnout Prevent.

Ali danes lažje postavljate meje?

To je proces. Ko začneš govoriti »ne«, pride pogosto zraven občutek krivde. Tudi jaz sem ga imela. Zato sem se morala naučiti nekaj, kar mi prej ni bilo blizu – da je včasih zdrava tudi določena mera sebičnosti.

Postavljanje meja pomeni, da včasih razočaraš druge. A če tega ne narediš, dolgoročno razočaraš sebe.

Kaj vam danes pomeni skrb zase?

Veliko mi pomenijo jutra. Vsako jutro si vzamem deset minut tišine. Najraje takrat, ko je še tema. Pomeditiram, vadim hvaležnost, preberem kratek odlomek iz Svetega pisma in spijem dolgo črno kavo.

To je moj mali ritual.

Danes tudi bolj razumem, da imamo ljudje različne relacijske potrebe – potrebo po sprejetosti, podpori, varnosti, vplivu, povezanosti. Če te potrebe dolgo ignoriramo, bodo prej ali slej našle pot. Kot reka, ki si utira pot, tudi če ji postavimo oviro, jez, bo drla naprej, včasih na razdiralen način, skozi bolezen ali izčrpanost.

Kako lahko organizacije ustvarijo okolje, kjer stalna dosegljivost ni samoumevna?

Mislim, da imamo v Sloveniji kar dober odnos do prostega časa. Če primerjam z nekaterimi državami, so pri nas parkirišča pred podjetji ob štirih popoldan pogosto že prazna.

Organizacije lahko veliko naredijo z zgledom vodstva, z realnimi pričakovanji in z odprtim pogovorom o obremenitvah. Hkrati pa moramo priznati, da je del odgovornosti tudi na posamezniku. Nekateri ljudje imamo zelo močno notranje gonilo – da moramo vse narediti sami, prevzeti veliko odgovornosti in stvari narediti popolno.

Tu pride v igro tudi odpornost oziroma resilience. Ta lastnost nam pomaga premagovati težave, a če jo razumemo kot »moram zdržati vse«, lahko postane tudi past.

Zame danes odpornost pomeni nekaj drugega: da znam prepoznati, kdaj potrebujem pomoč.

Kaj bi danes rekli nekomu, ki čuti, da mora zdržati, čeprav telo opozarja?

Tisto, kar čuti telo, je pogosto močnejše od naše volje in razuma.

Če ga dolgo ignoriramo, nas lahko nekega dne ujame kot vihar.

Zato bi rekla: ustavi se prej.

Pogovor, zdravnik, psihoterapija, prijatelji. Vse to niso znaki šibkosti. So načini, kako poskrbimo, da nas življenje ne ustavi šele takrat, ko nas ustavi telo. Če nismo v redu, ne moremo biti tam za druge.

In morda še nekaj.

Naš življenjski skript ni zapisan v kamen.
Lahko ga razumemo, ga ozavestimo in počasi začnemo pisati drugačno nadaljevanje.

Oznake: Skrb zase
Številka: št. 62; maj 2026