Najboljša investicija je investicija v osebno rast
Čas branja 4 min»Če mi je bilo določeno obdobje zjutraj težko vstati, sem se ustavil in vprašal, kaj moram pri sebi spremeniti,« je rekel Steve Jobs sam pri sebi, ko je začutil, da zjutraj, ko vstane iz postelje, ni več poln elana, ljubezni in energije za delo, da je čemeren in slabe volje. Za Steva Jobsa in številne prodorne ustvarjalce sodobnega časa, pa tudi za Iva Boscarola, pa še veliko podobnih bi se našlo med Slovenci, velja, da se dobro počutijo le takrat, ko jih delo navdihuje, ko imajo občutek, da z delom tudi sami rastejo, se razvijajo in prispevajo nekaj dobrega svetu. Počutijo se žive, srečne in izpopolnjene.
Ti ljudje so spoznali pomembno dejstvo, da življenje ni samo »poskušaj imeti lepo družinsko življenje, vzemi si čas zase in se zabavaj, prihrani nekaj denarja zase in morda tudi za tvoje otroke«. To je zelo omejeno življenje. Steve Jobs je takrat, ko je izgubil Apple in začel Next, na neki konferenci v Silicijevi dolini javno povedal, da je: »Življenje je lahko veliko širše in zanimivejše, ko ti uspe spoznati eno preprosto dejstvo, da je vse okoli tebe, kar imenuješ življenje, narejeno od ljudi, ki niso nič pametnejši od tebe, in da lahko vplivaš na življenje, gradiš, razvijaš stvari, ideje, ki jih lahko uporabljajo drugi ljudje. Ko enkrat prideš do tega spoznanja, nisi nikoli več enak.«
»Vendar mnogi ljudje niso taki, to so le svetle izjeme!« bo marsikdo rekel sam pri sebi. To so ljudje, ki znajo reči »bobu bob«, ne kupijo vseh družbenih konstruktov za dano dejstvo. Zavedajo se, da ljudje živimo v dveh svetovih, v fizičnem in mentalnem. Fizičnega sveta ne moremo zanikati. Je absolutna resnica. Ampak svet jezika, ki obstaja zgolj v naših glavah, je svet relativne resnice. To je svet, v katerem stvari ne moremo fizično prijeti, temveč obstaja le kot razumevanje, prepričanje, koncepti, ideje, pravila. Te besede nam omogočajo, da ljudje ustvarjamo kompleksne organizacije, mitologije, zgodbe o uspehu, neuspehu, kariero, denar, zakonodaje, vlade ter načine, kako prihajamo v interakcijo drug z drugim na bolj in bolj kompleksen način.
Pa smo prišli do sveta, v katerem smo danes. V svet, v katerem 50 odstotkov zakonov razpade, stopnja brezposelnosti diplomantov raste, ljudje – že otroci – postajajo kronično predebeli, in čeprav ima polovica aktivnega prebivalstva modernega sveta visoko izobrazbo ter dostop do morja informacij in znanj, niso srečni, ker so pozabili, da so si sami s svojimi konstrukti ustvarili meje svojega sveta. Verjamejo, da je cilj izobraževanje, diploma, služba od 9-17, ki ti omogoča, da še nekaj malega prihraniš, zadovoljna družina, nekaj časa zase, in to je to. Ko si to vzameš za cilj, v sebi izgubiš elan, da bi z veseljem vsak dan odkorakal na delo, v življenje. Zakaj? Ker je sredstvo postalo cilj. Izobraževanje, diploma, služba so načini, kako živiš svoj temeljni cilj razvoja, to sta rast in razvoj, občutek, da prispevaš k nečemu večjemu, pomembnejšemu od sebe.
Temu je krivo izobraževanje, pa tudi vzgoja v družini. Res je, vendar za razliko od velike večine preostalega »razvitega« sveta imamo Slovenci na področju izobraževanja, tudi visokošolskega, veliko prednost. Veljamo za najbolj napredno družbo na svetu glede tega, kakšna je kakovost in dostopnost visokošolskega izobraževanja. Je področje, ki bi ga Michael Moore v svojem letošnjem družbeno kritičnem filmu »Where to Invade Next« takoj izvozil v ZDA, za katere mnogi mislijo, da imajo veliko dobrega ponuditi na tem področju. Seveda, če plačaš, se zadolžiš za svoje prihodnje življenje, lahko dobiš dobro izobrazbo in znanje. Po končanem izobraževanju boš morda dobil dobro službo, vendar to ni gotovo. Edino, kar je gotovo, je, da boš zadolžen za prihodnjih deset do dvajset let svojega življenja, ko bi potreboval največ prihrankov, da bi si lahko ustvaril družino in za človeka dostojno življenje.
Slovenske fakultete, tudi poslovne in ekonomske, spodbujajo svobodomiselne, prodorne posameznike, ki so sposobni premikati meje zmožnega. So sposobne kritične presoje lastnih, zastarelih prepričanj in dogem, kot tudi kritično presojati družbeno zastarele konstrukte. Žalostno pri vsej stvari je to, da nam to morajo povedati tujci. Zakaj nam vrednost lastnega izobraževanja in kakovost študentov morajo pokazati tujci?
Skratka, da bi bil in ostal notranje aktiven, motiviran zaposlenec, oče, mama, podjetnik, poslovnež, član družbe, moraš sebe nenehno razvijati in izpopolnjevati na vseh področjih, delati samorefleksijo, kje si se ujel v lastne pasti razmišljanja, zastarela prepričanja in dogme, ki so ti jih vsilili starši, preteklo izobraževanje ali družba. Če želiš ostati živ v sebi, se moraš razvijati v širino in globino, tako da greš v nove izzive in ustvarjaš nove zgodbe. Osebni razvoj, podajanje v nova izkustva, refleksija in učenje je za v srcu živega posameznika življenjska pot – cilj, ne sredstvo. Ali kot sta rekla Steve Jobs diplomantom Stanforda pred desetimi leti, »Stay hungry, stay foolish«, in Ivo Boscarol slušateljem, ki so slavili Pipistrelovo prvo Nasino nagrado, »uspeh je, če greš naprej in si postavljaš nenehno visoke, vendar ne previsoke cilje«.
… vendar za razliko od velike večine preostalega »razvitega« sveta imamo Slovenci na področju izobraževanja, tudi visokošolskega, veliko prednost. Veljamo za najbolj napredno družbo na svetu glede tega, kakšna je kakovost in dostopnost visokošolskega izobraževanja.
