Kolumna

Osebna zgodba o izgorelosti: Pot, ki vodi v moč in globlje razumevanje sebe 

Čas branja 7 min

Običajno o svojih osebnih bolečih izkušnjah v službenih okoljih težje govorimo. To sicer ni nenavadno, saj so v ospredju pričakovanja, ki jih od nas terjata strokovna okolica in naša profesionalna drža do poklica, ki ga opravljamo. 

Z vami delim svojo zgodbo, ki je bila izjemno boleča, saj vam želim povabiti k normalizaciji pogovorov o tematikah, ki niso enostavne. Ko uspemo deliti svoje stiske, nemoč, ujetost v zahtevne situacije, ki jim v času doživljanja morda nismo kos in ko nas je na drugi strani nekdo sposoben in voljan poslušati brez sodb, doživimo razbremenitev.  

Kot kadrovski strokovnjaki pogosto skrbimo za druge, za svoje sodelavce, zaposlene, ekipni duh in za poslovodstvo, za poklicna pričakovanja. To je pravzaprav običajna narava našega dela.  Ali se vam zdi blizu, da bi najprej pomislili nase? 

Foto: Depositphotos

Ko sem marca 2016 kot vodja ekipe za razvoj zaposlenih pregorela, nisem bila dobra varuhinja svojega mentalnega ravnovesja.  

Večino svoje kariere sem kot strokovnjakinja za razvoj zaposlenih v korporativnem okolju delovala v usmerjanje sodelavcev, da razvijajo svoje kompetence in realizirajo karierne poti. A sama sem se znašla na robu popolnega izčrpanja. Spoznala sem, kako pomembno je razumeti in sprejeti izgorelost ne kot znak šibkosti, temveč kot klic po spremembi obstoječega. 

Moja zgodba ni edinstvena, a je osebna in jo delim, da se vas dotakne, morda povabi k premisleku, kje in kako se vaša trenutna vloga sklada z vašimi notranjimi cilji.  

Po več letih intenzivnega dela v korporativnem svetu, kjer sem bila nenehno pod  notranjimi in zunanjimi pritiski, sem skušala biti močna, nepopustljiva do sebe, do obljub, ki sem jih dala nadrejenim, ekipi, poklicu. Ideali so me stali neizogibne streznitve. Najprej se je začelo upirati telo in je z menoj poskušalo komunicirati vedno bolj na glas, da bi ja spregledala, kako drvim v prepad, proti sebi.  

Na vse kriplje sem si prizadevala, da bi prezrla opozorilne znake. Zanikala sem jih. Zavzeto sem spregledala vse, kar mi je sporočalo telo. 

Več mesecev sem imela motnje spanca, ki so se stopnjevali v nespečnost. 

Pojavljala se mi je stalna utrujenost, nikakor se nisem uspela spočiti niti ob koncu tedna. 

Ko se je bližal težko pričakovani dopust, sem običajno zadnji dan službe ali prvi dan dopusta zbolela in še dolgo na dopustu nisem usepla odklopiti misli na službo.  

Pešal mi je spomin. Dogajalo se mi je, da se po sestanku nisem spomnila ključnih dogovorov, če tega nisem zapisala.  Občutek, da se ne morem več zanašati na spomin mi je najedal samozavest.  

Konstantno sem bila pod stresom. Obremenilne, s strahom prežete misli so postale stalnica. Notranjo motivacijo je prežel strah in vsiljve misli, kdaj me bodo drugi ujeli, da nisem sposobna opravljati osnovnih pričakovanj. 

Moja zgodba ni edinstvena, a je osebna in jo delim, da se vas dotakne, morda povabi k premisleku, kje in kako se vaša trenutna vloga sklada z vašimi notranjimi cilji.  

Občutek odtujenosti, utesnjenosti, nemoči se skoraj ni več ločil od mene. Preplavile  so mojo celotno bit. 

Upala sem, da bom nekako zvozila do naslednjega dopusta, se spočila, naspala in spet postala Darja, ki zmore, zna in ima energijo ter zanos, da lahko navdihuje vse okrog sebe.  

A ni šlo na bolje. Moje moči so vedno bolj pešale. Niti takratni coach mi ni zmogel več pomagati umiriti se, osredotočiti misli na notranje moči in iz preteklih uspešnih izkušenj črpati dokaze, da zmorem. Tudi na psihoterapiji, ki sem jo takrat obiskovala kot rešilno bilko v usihanju svojih moči, nikakor nisem zmogla dovolj vpogleda vase, da bi si  priznala, da tako ne gre več. 

Ko sem to končno storila, sem bila na robu – brez moči, z izgubljeno motivacijo in s hromečimi, katastrofičnimi mislimi. 

Pred seboj sem imela le cilj, da speljem projekt do konca in potem poiščem pomoč pri osebnem zdravniku. Da nisem več ok, so mi prigovarjali tako doma, kolegi pri študiju Geštalt izkustvene družinske psihoterapije in prijatelji. Čeprav sem jih slišala, sem, kot bi se znašla v živem pesku, le še tonila globje v izgorelost. 

Ključni premik v sprejmanje bridke realnosti se je zgodil v pogovoru z mojim službenim kolegom, tudi vodjo. Po pogovoru v solzah sem uspela sprejeti predlog, da grem še tisti teden do osebnega zdravnika in ga prosim za pogovor, nasvet, kako naprej.  

Šele ko mi je zdravnik rekel, naj ostanem na bolniški, sem se zares pogreznila v telesni in mentalni odklop. Telo me je dejansko spravilo v paralizo, da sem dneve in dneve samo spala. Že odhod v kopalnico mi je predstavljal zahteven napor. Znašla sem se v temi globoke nemoči. Kot bi nekdo ugasnil luč mojemu življenju. Tesnoba soočanja z realnostjo je bila vseobsegajoča. 

Prav v tej temi pa sem našla svojo novo svetlobo. Skozi proces iskanja pomoči, lastne terapije in raziskovanja različnih oblik vračanja zdravja sem skozi dolge mesece telesnega, čustvenega in energijskega okrevanja spoznala, da se mi je izgorelost zgodila z razlogom.  

Kakšen imenovalec naj dam tej izkušnji, je le moja odločitev in hkrati dolžnost. Bom životarila ali izbrala živost? Vstopila sem v poglobljen proces. Svojo izkušnjo sem dojela kot priložnost za preporod. Naučila sem se poslušati telo in um, razumeti in krepiti svoje meje in ceniti ranljivost kot del moči.  

Osebna transformacija je postala osnova samostojne podjetniške poti. Danes pomagam posameznikom ter vodjem, strokovnjakom, da prepoznajo zgodnje znake izgorelosti pri sebi in svojih sodelavcih ter ustvarijo strategije za trajnostno dobro počutje. Ni dovolj, da se le posameznik celi po izgorelosti. Potrebuje svoje službeno okolje, da to storita skupaj z vso človečnostjo in strokovno odgovornostjo. 

Če se tudi vi znajdete v situaciji, kjer se zdi, da so pritiski vseobsegajoči in da energija nezadržno peša, ko vaše telo glasno sporoča, da ne zmore več prenašati leta nabirajočega se kroničnega stresa, niste sami. Ne ignorirajte se! 

Najprej si dovolite, da ste ranljivi. Izgorelost ni kazen, ni osebna napaka. Je klic, da upočasnite tempo in ponovno vzpostavite stik s seboj. 

Nekaj osnovnih korakov, ki vam lahko že danes pomagajo: 

– Poslušajte svoje telo in čustva. Ste pogosto utrujeni, razdražljivi ali brezvoljni? To so signali, ki jih ne zanemarite, ignoriranje. 

– Naučite se reči ne in ne preobremenjujte sebe s preveč nalogami, ki vas ne polnijo z zadovoljstvom, izpolnjenostjo. Določite si čas za delo in čas za počitek, odklop od obveznosti. Vnesite v vsakdan kratke odmore. 

– Empatija velja tudi za vas, kajne? Pogovorite se z zaupanja vrednimi osebami, poiščite strokovno pomoč. Ni sramota priznati, da potrebujete podporo. 

– Raziščite, kaj vam daje energijo, negujte se z dihalnimi tehnikami, namenite si sprehod ali sproščanje, lažje telesne aktivnosti in ublažite stresno doživljanje. Če se le da, po potrebi počivajte tudi čez dan. 

– Odpornost si zlagoma lahko zgradimo, ojačamo in je veščina, ki jo postopoma, skozi čas razvijamo. 

Za vse vas, ki sebe ali svoje sodelavce v opisu mojega doživljanja pred in med izgorelostjo prepoznate, vabim, da ne zanikate realnosti. Toplo vas spodbujam in nagovarjam, da se odločite poiskati pomoč. Vem, da je v centrifugi nemoči težko verjeti, da obstaja pot. Zagotavljam vam, da je pot iz izgorelosti pot preporoda.  

Tudi vam lahko prinese razbremenitev od pričakovanj, ki niso več skladna z vami.  

Bližnje srečanje z izgorelostjo lahko ponudi prilagojene rešitve stika s seboj. 

Čeprav se je vse odvilo z zamudo in žal s pripadajočimi posledicami, nič ni zamujeno. 

Meni je izkušnja z izgorelostjo prinesla dramilo, ki sem ga sprejela z vso odgovornostjo, da sem danes bolj pristna, bolj skladna s svojimi predstavami, za kaj je vredno zastaviti osredotočenost, tok mojega bivanja in delovanja. Pomaga mi, da svoje izkušnje delim z drugimi, ki se znajdejo v podobnih izzivih. 

Za HR strokovnjake, ki delate z ljudmi, je to dvojna odgovornost: najprej poskrbeti zase, nato pa tudi za okolje, ki omogoča zdravo uspešnost. Prepoznati znake, ukrepati pravočasno ter graditi podporne strukture je ključ do dolgoročne odpornosti in uživanja tako v poklicnem kot zasebnem okolju. 

Ta zgodba je poskus, da vas kot HR profesionalce opomnim: poiskati pomoč in pomagati si ni znak šibkosti, temveč poguma in modrosti.  

Oznake:
Številka:

Več v kategoriji Kolumna

Več člankov iz te kategorije