PIŠEMO ZAKONODAJO ZA SEDANJOST ALI PRIHODNOST?

TAMARA VALENČIČ, strokovnjakinja za upravljanje talentov in komuniciranje, članica uprave podjetja D.Labs, članica uredniškega odbora HRM in Kadrovska direktorica 2014

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

Mlada generacija se ne ozira na birokratske in zakonodajne ovire. Vsi napredni milenijci gledajo čez planke. Spogledujejo se z drugačnim svetom, hkrati pa se poskušajo držati varnega domačega okolja.

Avstrija: mlada Slovenka je prijavljena na avstrijskem Zavodu za zaposlovanje. Tudi zato, ker sina še ni dala v vrtec. Dela (legalno!) tri dni na teden, kar ji omogoča ohranjati učenje tujega/novega jezika in kulture. Vseeno dobiva nadomestilo za brezposelnost in ohranja vse pravice.

London: mlada Slovenka zaradi študentskega dela v Londonu zamudi podaljšanje dodatnega zdravstvenega zavarovanja (v Ljubljani, osebno). Ker se vrača v London, si mora za silo urediti nezgodno ali nekaj podobnega.

Italija: mlad Slovenec s statusom športnika se v Italiji uči italijanščine, na slovenski srednji šoli mu ne želijo (ne morejo!) potrditi italijanščine kot tujega jezika.

Ljubljana: od strokovnjakinje, ameriške državljanke, katere profil Slovenija žal težko premore (če sploh), na Zavodu za zaposlovanje za izdajo delovnega dovoljenja zahtevajo, poleg potrditve o znanju angleščine (!), še najmanj pet drugih pisnih potrditev (bivši delodajalci, vozniško dovoljenje ...).


Kaj imajo zgornji primeri skupnega? Gre za mlade ljudi, ki jim državna meja ni ovira za izpolnitev sanj. Gre za napredno misleče ljudi, ki na svoji poti ne želijo zaostajati zgolj zaradi tehničnih ovir. In gre, pri vsakem posebej, za droben tisk v enem od zakonov ali pravilnikov, ki se vežejo na enega ali več zakonov (slovenskih, seveda). Vendar gre pri vseh tudi za to, da na takšen ali drugačen način ustvarijo nekaj za človeštvo, za Slovenijo, zase.