Pišemo zakonodajo za sedanjost ali prihodnost?
Čas branja 4 min
Avstrija: mlada Slovenka je prijavljena na avstrijskem Zavodu za zaposlovanje. Tudi zato, ker sina še ni dala v vrtec. Dela (legalno!) tri dni na teden, kar ji omogoča ohranjati učenje tujega/novega jezika in kulture. Vseeno dobiva nadomestilo za brezposelnost in ohranja vse pravice.
London: mlada Slovenka zaradi študentskega dela v Londonu zamudi podaljšanje dodatnega zdravstvenega zavarovanja (v Ljubljani, osebno). Ker se vrača v London, si mora za silo urediti nezgodno zavarovanje ali nekaj podobnega.
Italija: mlad Slovenec s statusom športnika se v Italiji uči italijanščine, na slovenski srednji šoli mu ne želijo (ne morejo!) potrditi italijanščine kot tujega jezika.
Ljubljana: od strokovnjakinje, ameriške državljanke, katere profil Slovenija žal težko premore (če sploh), na Zavodu za zaposlovanje za izdajo delovnega dovoljenja zahtevajo, poleg potrditve o znanju angleščine (!), še najmanj pet drugih pisnih potrditev (bivši delodajalci, vozniško dovoljenje …).
Kaj imajo zgornji primeri skupnega? Gre za mlade ljudi, ki jim državna meja ni ovira za izpolnitev sanj. Gre za napredno misleče ljudi, ki na svoji poti ne želijo zaostajati zgolj zaradi tehničnih ovir. In gre, pri vsakem posebej, za drobni tisk v enem od zakonov ali pravilnikov, ki se vežejo na enega ali več zakonov (slovenskih, seveda). Vendar gre pri vseh tudi za to, da na takšen ali drugačen način ustvarijo nekaj za človeštvo, za Slovenijo, zase.
Po vsem slišanem se znova sprašujem, ali je Slovenija pripravljena na prihodnost. Ker prihodnost ni zgolj v ekonomiji, denarju … Prihodnost je predvsem v ljudeh. V mladih talentih in preseganju meja, tako v glavah kot na papirju. A ne zgolj v Sloveniji. Zadostuje, če pogledamo že samo okvire Evropske unije, ki naj bi bila enoten trg. Še vedno se zdi, da temu ni tako.
Mlada generacija se ne ozira več na birokratske in zakonodajne ovire (ali določitve). Vsi napredni milenijci gledajo čez planke. Spogledujejo se z drugačnim svetom, hkrati pa se poskušajo držati varnega domačega okolja. Dokler je to zares varno ali vsaj daje občutek varnosti. Žal poznam preveč mladih, ki preprosto ne verjamejo v slovenski pokojninski sistem, v zakonodajne omejitve ter prihodnost, v katero pluje naša država. Preveč je mladih, ki so ostali onkraj plank, ko so enkrat pogledali čez.
Na eni strani se Slovenija deklarira kot zelena, varna in za življenje idilična država, na drugi strani omejuje napredek s številnimi predpisi. In ker predpis ali zakon vsak zase ni škodljiv in je morebiti celo napreden in liberalen (kot trdijo mnogi strokovnjaki), prav skupek delovno-pravne, finančne, davčne in pokojninske zakonodaje ruši ravnovesje in ubija logične prednosti. Od primera do primera bi vas lahko peljala, a menim, da nam je dovolj jasno, v kakšne zakonodajne in pravne zanke so se ujeli na začetku opisani posamezniki oziroma primeri.
Razen primer iz Avstrije – ta govori o fleksibilnosti in nediskriminatornosti, ki je mi, žal, ne premoremo. Primer iz Slovenije govori o nefleksibilnosti in počasnosti, ki lahko pripelje do tega, da Slovenija čez nekaj let ne bo imela nikakršne prednosti, kaj šele osnovnih pogojev v konkurenčnosti novih tehnologij, novih poklicev itd. Saj, roko na srce, tudi naše šole ne proizvajajo tovrstnih profilov.
Kam merim? Vedno v prihodnost. Mladi Slovenci se bodo zaradi takih ali drugačnih boljših razmer ter zaradi ogorčenja nad počasnostjo in neučinkovitostjo države preselili drugam. Znanje bo še bolj odtekalo. Hkrati pa ne bo pritekalo in za to bomo prav tako krivi sami.
Tudi če pod to vseeno potegnemo črto in se sprijaznimo, v Sloveniji še vedno ostaja kupček predstavnikov nove generacije, ki želi živeti in delati drugače. Miti o milenijcih so že kar legende, čeprav že večkrat ovržene. Nazadnje je HBR* pisal o tem, da ne drži, da milenijci pogosto menjajo službe. Večina jih, po neki najnovejši raziskavi, želi ostati pri delodajalcu, seveda pod pogojem, da so pošteno plačani, cenjeni, pohvaljeni in da delajo v okolju, ki je prijetno.
Medtem ko se mi vedno znova pogovarjamo o zaposlovanju in prekinitvah delovnih razmerij (beri: delovno-pravni zakonodaji), je zunaj že skoraj četrtina ljudi, ki jim je vseeno za obliko zaposlitve, da le imajo smiselno delo, so pohvaljeni in pošteno plačani. Pa še nekaj jim je zelo pomembno: da so svobodni, da lahko potujejo, delajo od doma in si vzamejo daljši dopust, ko to želijo in si lahko privoščijo.
V Sloveniji pa se vedno in znova odvija debata o zaupanju med socialnimi partnerji. V Sloveniji so sindikati po miselnosti ostali na ravni izpred dveh generacij in sebi sodimo bolj, kot nam znajo soditi drugi – kompliciramo si življenje in iz dneva v dan jamramo, kako se nič ne da. Posledično se tudi napredni in dobri slovenski delodajalci bojijo slovenske delovno-pravne zakonodaje kot hudič križa. Draga je, da. In četudi fleksibilna, ne dovolj, da bi recimo milenijcem ponudila vse, da bi jih obdržali.
S takšnim obnašanjem, s tovrstnimi omejitvami, s takšno nepovezanostjo in neskladnostjo zakonodaj lahko uvedemo še tri inštitute »porušenega zaupanja«, pa ne bo nič pomagalo. Ostali bomo talci v vlogah »delavec - delodajalec«, ujeti v zankah neživljenjskih določil in prepuščeni sami sebi.
Oprosti, Slovenija, september mi na pladnju vedno prinese toliko zgodb, da se nikoli ne začne ravno spodbudno. Pa čeprav se vedno trudim odmisliti slovenski šolski sistem in gnečo na cesti.
To res ni pot v prihodnost.
