Prekinitev nosečnosti kot nevidno žalovanje v organizaciji
Čas branja 8 minNa 2. Slovenski Men-tal konferenci, katere krovna tema je bilo žalovanje, je v panelu, v katerem sem sodelovala, svojo zgodbo povedala gospa Tanja Mejak Bordon. Govorila je o prekinitvi nosečnosti. O nečem, kar se ji je zgodilo pred mnogimi leti, pa takrat tega ni delila z nikomer v organizaciji. Žalovala je osebno in zasebno, medtem ko so sodelavci menili, da je vse v redu.

Njena zgodba me je spodbudila k pisanju tega prispevka, saj se o žalovanju v organizacijah redkeje govori (o tem smo že pisali tukaj), če pa gre za prekinitev nosečnosti, pa še manj. Tudi v znanstveni literaturi v organizacijskem kontekstu to področje ni pogosto raziskovano. Pa bi moralo biti, da bi se tudi mi, sodelavci in sodelavke, znali bolje odzvati.
Namen tega prispevka: Pogledali bomo razsežnosti prekinitve nosečnosti, zakaj je to pomembna organizacijska tema ter kakšna je vloga kadrovskih strokovnjakov (HR) in vodij pri podpori zaposlenim s to težko izkušnjo.
Približno četrtina vseh nosečnosti se konča z izgubo (Maitlis & Petriglieri, 2019):
- bodisi gre za spontani splav (torej izgubo otroka do 22. tedna nosečnosti) ali pa
- mrtvorojenega otroka (izguba po 22. tednu nosečnosti).
In organizacije se ne odzovejo vselej ustrezno. Ne, ker ne bi hotele, ampak, ker
1) ne vedo, da se to sploh zgodilo, ali
2) ker nimajo praks ali ritualov, s katerimi bi takšno izgubo sploh pripoznale.
Posledično zaposleni prekinitev nosečnosti doživljajo kot t. i. nepriznano oziroma nevidno žalovanje, pri katerem okolica izgube ne prepozna kot legitimne ali dovolj pomembne (Hazen, 2003), da bi bilo potrebno ukrepanje. Vrnitev na delo je za žensko ali moškega zahtevna že samo po sebi, brez presojanja okolice.
Kot smo videli v uvodnem primeru, prekinitev nosečnosti spremljata tišina in občutek, da o njej »ni primerno« govoriti — še posebej v profesionalnem okolju. V družbi prevladujejo prepričanja o tem, kako bi moralo izgledati žalovanje: da naj bo kratko, da se je treba čimprej pobrati, da je treba pri delu ohraniti nadzor nad lastnimi čustvi. Takšna prepričanja ustvarjajo dodaten pritisk na žalujočo posameznico.
