Premostiti medgeneracijski razkorak v organizaciji
Čas branja 19 minV organizacijah se pogosto srečujemo z nerazumevanjem med skupinami sodelavcev, ki sodijo v različne starostne skupine. Nerazumevanje lahko pripelje do napetosti, slabega delovnega vzdušja in posledično tudi do slabših delovnih rezultatov, zato sodi poznavanje te problematike in načinov, kako premostiti generation gap, med pomembne naloge vodij. V svojem prispevku bom poskusil pojasniti, od kod prihajajo generacijske razlike, kako se manifestirajo in kaj lahko vodja stori, da sodelovanje različnih generacij na delovnem mestu prispeva k boljši klimi in boljšim delovnim rezultatom.
Preden se lotimo podrobnejše analize, moramo ugotoviti, da gre v resnici za dve vrsti medgeneracijskih razpok, oziroma z milejšim izrazom medgeneracijskega razkoraka. Prvi in očitnejši razkorak obstaja med mladimi in starimi, med starši in potomci, in je star že toliko kot človeštvo. »Mladi dandanes obožujejo razkošje. Imajo slabe manire, zaničujejo avtoriteto, kažejo nespoštovanje do starejših in raje govoričijo, kot delajo,« naj bi se po nekaterih virih pritoževal že Aristotel pred dva tisoč štiristo leti. Strokovnjaki in ljudska modrost govorita o tem, kako so mlajši vedno neučakani in hitrejši pri svojih mislih in dejanjih, starejši pa manj prilagodljivi in nenaklonjeni spremembam.
Drugi razkorak, ki je ključna tema mojega prispevka, pa je razkorak med generacijskimi skupinami, generational cohorts, ki jih bom v nadaljevanju poenostavljeno imenoval kar generacije. Pojem generacijskih skupin je uvedel sociolog Karl Mannheim že leta 1923, ko jih je opredelil kot skupine ljudi, ki jih definirajo podobno družbeno okolje, skupna doživetja oziroma pomembni dogodki v času odraščanja, ko si gradijo lasten pogled na svet, ter zato razvijejo podobne sisteme osebnih vrednot.
Generacijske skupine: od babyboomerjev do milenijcev (in naprej)
Širšo veljavo zunaj znanstvenih krogov so tako definirane generacije dosegle v šestdesetih letih v ZDA, ko se je pojavila številčno močna generacija povojnih otrok, ki so jo zato poimenovali Baby Boomers.
V času rastoče prosperitete po koncu druge svetovne vojne se je število rojstev močno povečalo. Generacija, ki jo v ZDA označuje letnica rojstva med 1947 in 1964 (drugod po svetu pa s časovnim zamikom ustrezno pozneje), je odraščala v okolju optimizma in vedno boljšega življenjskega standarda, hkrati pa se je že zelo zgodaj soočila s tekmovalnostjo. Med množico kandidatov si je bilo treba izboriti študijsko mesto na univerzi, pozneje pa dobro delovno mesto. Tudi pozneje v njihovem kariernem razvoju tekmovalnost oziroma ambicioznost igra pomembno vlogo, napredovanje po družbeni lestvici pa je znak prizadevanja in uspeha.
Odraščanje te generacije so zaznamovali legendarni koncert Woodstock, hipiji in upor proti avtoritetam, poleg tega pa precej svobodnejši odnos do spolnosti, zahvaljujoč pojavu kontracepcijske tabletke. Poznejši pripadniki generacije babyboomerjev so formirali svoj pogled na svet z vero v vsemogočnost tehnologije in tehničnega napredka, s pristankom človeka na Luni in vrtoglavim razvojem tehnike.
Generacija, ki je sledila babyboomerjev, je odraščala v drugačnem okolju. S pojavom aidsa se je seksualna svoboda močno omejila, pojavilo se je nezaupanje v velike gospodarske sisteme, službe niso bile več zagotovljene do upokojitve, močno se je povečalo število enostarševskih družin. Na drugi strani pa so se pojavili prvi osebni računalniki, dosegljivi tudi najstnikom (se nekateri še spomnite radirke ZX Spectrum, Amig in Atarijev?). Razen možnosti zabave ob prvih računalniških igricah so ti računalniki prinesli možnost za zaslužek; prvič so lahko najstniki zaslužili denar neodvisno od staršev, s pomočjo znanja, ki ga le-ti niso imeli. Idoli te generacije so postali podjetniki, ki so uspeli že dokaj mladi, saj so izkoristili nesluten razmah računalniške revolucije in na njem v nekaj letih zgradili svoje poslovne imperije (kot Bill Gates, Steve Jobs in Michael Dell). Generacija X, kot so jo poimenovali po istoimenski fikcijski knjigi kanadskega pisatelja Douglasa Couplanda (1991), je zato zgradila svoj pogled na svet na zanašanju nase, samostojnosti in kritični distanci.
Preden nadaljujem z opisovanjem generacijskih skupin, je treba jasno poudariti, da so to poenostavljeni opisi precej kompleksnejših ozadij, ki formirajo skupino odraščajočih in jim oblikujejo sistem vrednot ob prehodu v odraslost. Pri generaciji X že lahko govorimo o globalnem pojavu, saj njeno odraščanje sovpada s pojavom globalnih medijev in virov informacij. Nekateri so to generacijo zato poimenovali tudi MTV Generation, saj je odraščala v svetu poenotenih svetovnih trendov, kjer so razlike med nacionalnimi kulturami zaostale za globalnimi trendi mlade generacije.
Sredi osemdesetih se pojavi nova generacijska prelomnica: otroci začnejo odraščati v digitalnem svetu računalniških igric, mobilnih telefonov, ogromne ponudbe filmskih vsebin in predvsem interneta kot prevladujočega fenomena. Digitalni domorodci, kot jih poimenuje Prensky ob prelomu tisočletja, se znajdejo v svetu interneta in elektronskih naprav precej bolje kot njihovi starši. Ker sledijo generaciji X, jo poimenujejo generacija Y, pozneje pa začne prevladovati izraz milenijci, saj njihovo obdobje odraščanja in formiranja vrednot sovpada s prelomom tisočletja in začetkom nove dobe (izraz sta uvedla generacijska teoretika Howe in Strauss, ki sta jih prva opisala kot generacijsko skupino in jo evforično poimenovala Millennials: The Next Great Generation).
Glede na to, da so prav milenijci v središču diskurza o medgeneracijskem razkoraku, se bom k njim podrobneje vrnil v nadaljevanju.
Po analogiji abecednega poimenovanja je najnovejša odraščajoča generacija poimenovana Z. Le-ta je še bolj navezana na digitalni svet; pravzaprav sploh ne pozna sveta in življenja brez stalne povezanosti v splet, takojšnjega dostopa do informacij in vseprisotnih družbenih medijev. O njihovih značilnostih in vrednotah mnenja še niso poenotena; predvsem zato, ker še niso izoblikovani do te mere, da bi lahko razločili najstniško spremenljivost od odraslih stališč. Vse dosedanje primerjalne raziskave pa se strinjajo, da se je čas dozorevanja skrajšal in da so vse značilnosti nove digitalne realnosti, ki smo jo najprej zasledili pri milenijcih, še potencirane. Hkrati pa se številni avtorji strinjajo, da naj bi bila generacija Z zadnja generacija v smislu razlikovalnih generacijskih skupin, vendar ne zaradi pomanjkanja črk za poimenovanje, temveč zato, ker je postala segmentacija glede na rojstno letnico nepomembna v primerjavi z drugimi parametri, ki vplivajo na formiranje osebnega sistema vrednot. Cikli sprememb so postali vse krajši, vplivi pa vse kompleksnejši in preraznoliki, da bi jih veljalo posploševati na generacijsko skupino.
