Intervju

Uroš Petrović: »V vsakem človeku je iskrica – treba jo je le zanetiti«

Čas branja 7 min

Je res vse samo igra? Nekateri fiziki pravijo, da ja. Uroš Petrović pa iz tega naredi delavnico. Z enim kompletom kart, 52 metaforami in natančno odmerjeno mero presenečenj, humorja in provokacije se v »Sociološkem tangu« loteva odnosov na način, ki je hkrati igriv in globoko transformativen.

Uroš ni klasičen predavatelj – je miselni izzivalec, ki mehka znanja prenese v prakso z nepozabnimi analogijami, konkretnimi orodji in nevroznanstvenimi uvidi. 

Uroš Petrović Foto: osebni arhiv

V drugem usposabljanju, ki ga vodi za Planet GV, pa udeležence spodbuja k razmišljanju izven ustaljenih okvirjev in jim pokaže, da imajo iste možgane kot – Tesla. Vse to z enim ciljem: prebuditi samozavest, ki poganja ustvarjalnost, komunikacijo in spremembe.

Uroš, zakaj se na delavnici »Sociološki tango« odnosov lotevate skozi igro s kartami?

Številni vrhunski fiziki danes niso imuni na možnost, da je naša resničnost pravzaprav simulacija. Torej – igra. In če je tako, sem si mislil: zakaj ne bi duha igre uporabili tudi v življenju? Karte le pomagajo ta pristop vizualizirati in uresničiti.

Na kaj so udeleženci največkrat najbolj pozorni ali jih najbolj preseneti?

Najprej jih presenetijo – presenečenja! Učenje postane učinkovitejše, ko vemo, da možgani ves čas skušajo predvideti, kaj sledi. Zato so nepričakovani preobrati, pripovedna struktura in humor izjemno učinkovita orodja za ohranjanje pozornosti in globlje razumevanje.

Mislim, da jih preseneti tudi spoznanje lastne moči – lahkotnost, s katero pridejo do novih idej, ali zavedanje, kako lahko majhni koraki prinesejo velike spremembe. Nekateri učinki delavnice so zgolj zabavni, drugi pa povsem uporabni in prenosljivi v prakso.

In potem, tudi če nekdo nekaj preizkusi zgolj iz radovednosti, lahko s tem izboljša situacijo za nekaj odstotkov. Ko to prepozna, ugotovi, da lahko gre še nekaj odstotkov dlje. Pri nekaterih se meje in omejitve resnično porušijo – in koristi se začnejo vrstiti: zanj, za druge in za podjetje. 

Kaj lahko podjetja pridobijo z vlaganjem v tovrstna mehka znanja?

Sploh ni vseeno, kako se človek počuti na delovnem mestu. Tretjino življenja prespimo, preostanek pa v veliki meri preživimo v službi. Zato je že najmanjši premik na bolje lahko neposredna posledica navdiha, ki ga prinesejo tovrstna znanja. V času, ko je kakovostne kadre težko zadržati, se mi zdi vsak napor v tej smeri povsem upravičen. Podjetja, v katerih zaposleni niso zadovoljni in izpolnjeni ter jih ljudje zlahka in pogosto zapuščajo, lahko prav tako zlahka in pogosto zdrsnejo v stagnacijo.

Na drugi delavnici se lotevate »izvenokvirnega razmišljanja«. Katere vaje ali principi, ki jih udeleženci spoznajo na tej delavnici, so se po vaših izkušnjah izkazali za najbolj učinkovite?

Udeležence najprej prepričam, da imajo enake možgane kot Nikola Tesla – kar je dejstvo, v katero je sicer težko verjeti … razen na tej delavnici. In seveda: različni umski tipi aktivirajo različna omrežja v možganih. Ko je ekipa sestavljena iz ljudi z različnimi kognitivnimi slogi, se poveča število možnih poti do rešitve. To se na tej delavnici jasno prepozna, dokaže in ponotranji.

Ideja, da sta kreativnost in sposobnost reševanja problemov nekaj prirojenega, se mi zdi povsem zgrešena. Že leta ponujam dokaze, da se lahko vsakdo razvija – in da je kreativnost veščina, ki raste s samozavestjo, igro in izzivi.

V zadnjih letih ste sledili tudi razvoju nevroznanosti. Kako nova spoznanja o delovanju možganov vplivajo na način učenja in iskanja rešitev?

Nova dognanja kažejo, da je kreativno razmišljanje pogosto rezultat »mešalnika«, v katerem se stari vzorci začasno »razstavijo«.

In še nekaj: nevroplastičnost – sposobnost možganov, da se spreminjajo in prilagajajo – kaže, da ni najpametnejši tisti z največ znanja, temveč tisti, ki najhitreje menja perspektivo.

Zahvaljujoč vpogledom iz nevroznanosti vemo tudi, da ključna spoznanja ne prihajajo postopoma, temveč v obliki »hevreka« trenutkov. Zato na delavnicah ustvarjam okolje, kjer je dovoljeno delati napake, tavati in čakati na iskro.

In ena iskra je včasih dovolj, da spremeni skoraj vse – in skoraj za vsakogar.

Katera ovira se po vašem mnenju najpogosteje postavi na pot ustvarjalnemu razmišljanju in odprti komunikaciji v organizacijah? Kako jo preseči in kako vodstvu dokazati vrednost načrtnega ukvarjanja z odnosi in ustvarjalnostjo?

Največja ovira je pomanjkanje samozavesti – ki izhaja iz zmotnega prepričanja, da velike dosežke ustvarjajo le veliki ljudje. Resnica pa je, da je vsak človek »velik«, če to prepozna in sprejme.

Ta problem sem osebno izkusil, prepoznal, preizkusil – in dokazal.

Na primer, dolgo sem mislil, da so otroški pisatelji iz beril in šolskih lektur neke vrste nadljudje, ki jih je Bog osebno obdaril s talentom. Nekaj let po svojem mentalnem preobratu sem tudi sam postal avtor, ki ga berejo otroci – celo izven svoje domovine.
Še en bolj zabaven primer: verjel sem, da so fotografi, ki prejemajo nagrade revije National Geographic, nedotakljivi mojstri svetlobe, katerim se ne bom nikoli približal. 

Čez nekaj let sem prejel prvo nagrado National Geographic Srbija za najboljšo fotografijo.

Pomislil sem – imel sem srečo. Morda je bilo naključje, pravi čas, pravo mesto.

A čez nekaj let … sem nagrado dobil znova.

In kaj iz tega izhaja? Da samozavest ni rezultat dosežkov – temveč pogosto njihovo izhodišče. Ko ljudem pomagamo videti lastno vrednost, ustvarjalnost in potencial, se začnejo dogajati spremembe. In vodstvu lahko to pokažemo ravno skozi primere: ko ljudje verjamejo vase, lažje komunicirajo, hitreje rešujejo težave, prinašajo ideje in ostajajo predani.

Kdo je Uroš, ko ne pleše sociološkega tanga?

Če bi bilo vaše delo pesem, katera bi bila?

Pesem se imenuje »My Way«, čeprav jo vedno omenjam kot »I did it in my way«. Čeprav je v izvirniku nastala kot francoska pesem »Comme d'habitude«, sem vzljubil angleško verzijo, ki jo je priredil Paul Anka, saj sem lahko razumel besedilo. Izvajali so jo Frank Sinatra, Elvis Presley, pa tudi Sid Vicious. Ta pesem je, povsem slučajno, a tudi povsem pomenljivo, moja vrstnica – nastala je leta 1967. In ta pesem se, spet povsem slučajno, a nadvse na mestu, precej ujema z vsem, kar počnem. 

Če bi si lahko izbrali katerokoli supermoč za en dan, katero bi izbrali in kako bi jo uporabili pri svojem delu?

Letenje. In na ta dan ne bi delal. Samo letel bi.  

Kaj ste želeli postati kot otrok – in ali vidite kakšno povezavo s tem, kar počnete danes?

Kot otrok sem sanjaril, da bi imel ilegalno radijsko postajo v okupirani državi. Mislim, da je to neposredna posledica gledanja serij in filmov o beograjskih ilegalcih med drugo svetovno vojno. Morda sem prav zato nekaj časa res imel svojo radijsko oddajo na Radiu Laguna – sanje so se torej v precejšnji meri tudi uresničile.

Je to povezano s tem, kar počnem danes? V bistvu ja – trudim se navdihovati ljudi, da razmislijo o svojih mejah in ograjah, s katerimi so pogosto sami sebe obdali – in jih tu in tam tudi podrejo.

Kaj vas najbolj sprosti po napornem dnevu?

V takem primeru zadostujeta že miren večer in dobra avdioknjiga. Za tiste, ki jim je literatura pred spanjem preveč zahteven dražljaj, pa so tu vedno na voljo trije šampioni – Bach, Mozart in Beethoven.

Kaj bi raje: en teden brez telefona ali en teden brez sestankov?

Najraje bi imel dva tedna brez telefona in dva tedna brez sestankov. (Razen če sestanki potekajo na lokaciji, ki jo omenjam nekaj vrstic nižje.)

Če bi morali izbrati eno stvar, ki bi jo vsi vaši udeleženci delavnic osvojili takoj, kaj bi to bilo?

Samozavest! Ko enkrat osvojimo to, ni več meja. V timih, kjer ljudje dvomijo vase, briljantne ideje pogosto ostanejo neizrečene. Ne zato, ker jih ne bi bilo – ampak zato, ker si jih nihče ne upa deliti. Brez notranjega občutka, da je »dovoljeno poskusiti«, zaposleni redko stopijo iz znanih okvirjev.

V podjetjih, kjer vlada samozavest, se ideje nadgrajujejo – namesto da bi jih zlahka zavračali.

Kaj najraje počnete v prostem času – in ali se vam je kakšna lekcija iz hobija že kdaj obrestovala pri delu?

Rad rišem, fotografiram in sadim drevesa. Vse to mi je že pomagalo tudi pri delu! Risanje mi pomaga, da bolje prepoznam vsak izziv in premislim o rešitvah – z očmi in možgani. Fotografija me je naučila, kako se v obilici prostora in časa osredotočiti na tisti kader in trenutek, ki je najbolj pomenljiv, ključen ali preprosto najlepši.

S sajenjem dreves — do zdaj več kot 1200 uspešno posajenih sadik — pa sem se naučil, kako potrpežljivost iz nežnih poganjkov ustvari mogočna drevesa – z lepoto, senco in sladkimi plodovi.

Če bi lahko preživeli en dan kjerkoli na svetu, kje bi to bilo in zakaj?

Tajska, otok Koh Tao. En zakaj – tisoč zato.

Oznake:
Številka:

Več v kategoriji Intervju

Več člankov iz te kategorije