HRM

Vedno lahko računate name!

Čas branja 16 min

Vsak tretji zaposleni lahko v obremenilnih okoliščinah začne izgorevati. Kandidati za izgorelost pa so hkrati prav zaradi osebnostnih lastnosti, ki zanje predstavljajo tveganje, tudi med najbolj zaželenimi zaposlenimi.

Zato so za strokovnjake za človeške vire ključne informacije: kako prepoznati izgorevanje, kaj ga sproži in kako ga preprečevati.

Na razgovor za delo pride idealen kandidat …

Izkaže se z izvrstnimi rezultati dosedanjega dela ali študija, zase po navadi pravi, da je odgovoren, zanesljiv, delaven, morda se »pohvali«, da je deloholik. Tudi prejšnji delodajalec ni imel kakšnih bistvenih pripomb. Morda le, da si nalaga preveč. Pripravljen je sprejeti naše delovne pogoje in zahteve, o njih se skorajda ne pogaja. Zanima ga, kaj se od njega pričakuje, svoja pričakovanja pa le redko izrazi.

Odločitev za takega kandidata se tudi po zaposlitvi izkaže kot dobra izbira. Na delovnem mestu se trudi preko meja, dosega dobre ali celo izjemne rezultate, ne zavrača nalog. Ne pritožuje se, le občasno omeni, da je delal do poznega večera. Vnaprej skuša izpolniti želje in pričakovanja nadrejenih, je požrtvovalen in tovariški. Izogiba se konfliktom, celo do te mere, da se ne postavi zase tudi takrat, ko bi bilo to nujno. Pohvala ga vzpodbudi k še več­jemu trudu, vsaka kritika se ga močno dotakne. Na delo prihaja prvi in ga zapusti med zadnjimi.

Kdo si ne bi želel takega zaposlenega? Ja, dokler ne začne vse pogosteje izostajati zaradi različnih težav in bolezni oziroma se dokončno ne zruši, izgori. Vzrok je, da se tak človek vede kot tekač, ki želi prešprintati maraton, ker ne zna prepoznati in postaviti zdravih meja sebi in drugim.

… ki je lahko tudi kandidat za izgorelost

Pogosto slišimo mnenje, da ni nihče varen pred izgorelostjo, a dejstva govorijo drugače.

Raziskava Inštituta za razvoj človeških virov na skoraj 3400 udeležencih4, je pokazala, da ima več kot 80 odstotkov tistih, ki izgorevajo, pretirano izražene eno ali več od štirih tveganih osebnostnih lastnosti, zaradi katerih so močneje čustveno ranljivi. Zato predstavljajo večje tveganje za razvoj sindroma izgorelosti.

Tisti, ki se vrednotijo po dosežkih, so (pre)občutljivi na kritiko, tudi konstruktivno pripombo ali predlog za izboljšanje doživijo kot osebno razvrednotenje, torej kot hud stres. Vsak neuspeh doživijo kot osebno tragedijo. Da bi se tem občutkom izognili, skušajo s perfekcionizmom preprečiti vsako možno pomanjkljivost ali napako. (Pre)občutljivost na zavrnitve se kaže kot nezmožnost postavljati zdrave meje, oteženo pa je tudi njihovo sprejemanje. Prav tako se izrazito izogibajo konfliktom. Ljudje s tako težavo iz strahu, da ne bi zaradi zavrnitve izgubili odnosa, ne zmorejo reči ne pretiranim zahtevam pri delu ali v zasebnih odnosih, torej tudi zavrniti pretirane zahteve pri delu ali v zasebnih odnosih. (Pre)odgovorni ne prepoznavajo svojih realnih meja in prevzemajo odgovornost tudi za tisto, nad čimer nimajo moči in vpliva. Okolica jih doživlja kot obsedene z nadzorom (control freak). Tudi pretirana introvertnost je tvegana lastnost, saj pri svojem delu vstopamo v različne oblike odnosov z ljudmi. Če človek, ki se v stikih z ljudmi počuti nelagodno, dela v teamu ali s strankami, je to zanj večji stres, kot za nekoga, ki je bolj družaben. Tudi pred bližnjimi medosebnimi odnosi se umikajo v (pre)obremenitev z delom. Za družino bodo dobro materialno skrbeli, vendar zanjo nimajo časa.

Podatki še kažejo, da ima vsak tretji človek eno ali več ogrožajočih osebnostnih lastnosti izraženih do te mere, da zanj predstavljajo pomembno tveganje za izgorelost.

Deloholizem ni zavzetost za delo

Danes se precej ljudi pohvali z deloholizmom. S to oznako želijo o sebi povedati, da jim je delo najpomembnejše, središče njihovega življenja, ki mu namenjajo večino časa. Pomembno pa je ločevati, zakaj nekdo dela večino časa.

Kadar nekoga delo veseli in zanima, ko podaljšuje delovni čas, ker ga je delo pritegnilo, govorimo o zavzetih za delo (engagement). Motivira jih zadovoljstvo ob delu. Ker znajo dobro prepoznati svoje meje in jih tudi upoštevajo, svojo energijo dobro razporejajo, zmorejo zavrniti pretirane obveznosti, si vzeti čas za počitek in so zato praviloma zelo učinkoviti6.

Deloholik (workaholic) pa delu namenja veliko časa zato, ker potrebuje dosežke za občutek lastne vrednosti, ker mora vse opraviti perfektno, ker ne zmore zavrniti pretiranih zadolžitev ali ker se umika v delo pred drugimi odnosi. V delo preko vseh meja ga torej ženeta strah in tesnoba, ki delujeta kot notranja prisila. Tak človek je storilnosten (»priden«), učinkovitost pa bo zaradi preutrujenosti začela slej kot prej padati, začelo se bo izgorevanje4.


Številka:

Več v kategoriji HRM

Več člankov iz te kategorije