Delo takrat in danes
Čas branja 4 minSem predstavnica tiste genercije, ki ima za seboj že skoraj dvajset let delovne dobe. Meni se to ne zdi veliko, saj imam občutek, da se na moji karierni poti dogaja vedno kaj novega. Dejansko pa imam za seboj že polovico zahtevane dobe in s tem tudi pravico oz. možnost, da primerjam delo takrat, ko sem se prvič zaposlila, z razmerami na trgu dela danes.
Dolgčas mi je
Še danes se spominjam svojega prvega delovnega poletja. Delala sem kot svetovalka v kadrovskem podjetju in takrat je bilo poletno obdobje toplo pričakovano, saj se je delo v juliju in avgustu vsako leto več kot prepolovilo. To naj bi bilo obdobje pospravljanja, analiziranja, kot tudi čas za načrtovanje jesenskih aktivnosti. Delovna in zagnana sem se lotila takšnih delovnih nalog in kmalu spoznala, da je »upočasnjenih« delovnih dni več kot vseh obveznosti. Postalo mi je dolgčas. Ni še bilo interneta in vseh ugodnosti, ki jih ponuja. Bil je telefon in kakšen dodaten telefonski pogovor mi je predstavljal pravo popestritev delovnega dne.
Danes dolgčas izginja. Izginja seveda zaradi interneta, ki nam nudi popestritev tudi v hipnih trenutkih, morda minutah, za katere na delovnem mestu nimam popolnoma nobenih nalog – začnemo prebirati dnevne novice, preverimo, ali je naš priljubljen blogar morda že objavil nov prispevek, iščemo kulturno prireditev, na katero bomo povabili partnerja ob koncu tedna. In dolgčas izgine.
Big Brother nas opazuje
Res je, da je bil pri raziskavi v tovarni Howthorne v tridesetih letih prejšnjega stoletja prepoznan zanimiv, danes pa popolnoma pričakovan, učinek, pri katerem so zaposleni delali bolje, ne zaradi boljše ali slabše osvetlitve, temveč »le« zaradi prisotnosti opazovalcev. Prisotnost nekoga, lahko je naš šef, kolega ali naša stranka, naše delo izboljša, kar drži še danes. A danes smo pri delu opazovani, nadzorovani in ocenjevani skoraj že na vsakem koraku. Ko zapustim gledališče, dobim po e-pošti vprašalnik o zadovoljstvu s storitvami te ustanove. Ko pojem okusno večerjo, grem na splet in na aplikaciji z besedo in sliko opišem moje subjektivno zadovoljstvo s ponudbo, strežbo. Včasih je za ta namen obstajala knjiga vtisov oziroma knjiga pritožb in pohval, ki jo je bilo najprej težko dobiti, za napisane komentarje pa nikoli nismo izvedeli, ali so bili obravnavani. Danes je drugače, tudi na delovnem mestu. Delodajalci nenehno spremljajo naše korake – skoraj v vsakem prostoru so nameščene kamere, ob vstopu in izstopu iz stavbe moramo evidentirati našo pristotnost … Ocenjuje nas delodajalec, naši kolegi, stranke, ki ocenjujejo dosežene in nedosežene rezultate, ocenjuje se naša zavzetost (ki pogosto niha), prijaznost do strank …
Kaj je večopravilnost
Pred bumom sodobne tehnologije, internetnih omrežij ter povečane odgovornosti, ki nam je bila na delovnem mestu dodeljena, je bilo življenje veliko bolj enostavno. Ko sem pisala psihološko poročilo o kandidatu, mi je to vzelo uro dela. Spomnim se, da sem imela pred seboj na mizi razpostrte psihološke teste ter njihove rezultate, priročnike ter norme, ki so bile potrebne za ustrezno uvrstitev kandidatovih rezultatov v določeno kategorijo, razred. In v tej uri sem bila prekinjena le enkrat, ko je v prostor vstopil šef in me vprašal po določeni manjkajoči informaciji. Danes pa med pisanjem tega prispevka nenehno pogledujem na dve ikoni, na katero se na vsakih nekaj minut prilepi nova poštna pošiljka, spremljam dogajanje na mojih družbenih omrežjih, prejmem tri kratka telefonska sporočila, razmišljam o tem, kaj bom otrokom skuhala ob prihodu iz šole, hkrati pa se v mislih pripravljam na predavanje, ki me čaka to popoldne. Ja, temu se preprosto reče večopravilnost, ki pa ni zdrava, kot kažejo najnovejše študije, ne za našo sposobnost koncentracije niti za našo učinkovitost ter delovno zadovoljstvo.
Stalna dosegljivost
Včasih sta mobilni telefon in prenosni računlanik predstavljala zaposlenemu nagrado. Tako si imel možnost, da so prijatelji videli, kako ti zazvoni nova Nokia ali eden prvih modelov Appla. Z nagradami pa se niso zvečevali le apetiti zaposlenega, temveč tudi delodajalca. Danes mobilni telefon ne predstvalja več ugodnosti, marveč 24-urno dosegljivost. V marsikateri menedžerski pogodbi je tudi alineja, ki v zameno za dobro plačilo zahteva nenehno dosegljivost. Nekaterim zaposlenim ta način dela ustreza, saj zlahka preklaplajo med delom in prostim časom. Niso pa vedno vsi telefonski klici ali elektronska sporočila vzpodbudna, prijetna in želena. Murphyjev zakon velja tudi tukaj in tako se zgodi, da sredi popodanskega počitka ob morju dobimo sporočilo o nujni potrebi po sprejetju pomembne odločitve ali o urgentnem ukrepanju in takojšnji vrnitvi na delovno mesto.
Vsekakor so delovna mesta danes bolj zanimiva in pestra ter dogajanje na njih bolj dinamično. A včasih se zamislim, se vrnem v preteklost in sanjarim o tem, da bi lahko neko delovno nalogo opravila tako, kot sem to počela nekoč. In seveda se da – potrebujem le ustrezno načrtovanje, odklop od interneta in veliko dobre volje.