Kdaj bo regres?
Čas branja 7 minKo mlad človek dobi prvo službo, ga okolica nauči vprašati po regresu, božičnici in dopustu. Redko ga kdo nauči vprašati, od koga se bo lahko učil. Ta scenarij prinesemo s seboj od doma, prepisati pa ga je mogoče šele v podjetju.
Izvedeli boste:
Zakaj vprašanja o regresu niso znak razvajenosti mladih, ampak odsev naučenega scenarija o tem, kaj je služba.
Kako se psihološka pogodba med zaposlenim in podjetjem sklene že v oglasu, na razgovoru in v prvih tedni dela.
S katerimi štirimi koraki lahko HR v prvih devetdesetih dneh transakcijski odnos prepiše v razvojnega.
Pred kratkim sem sedel na kosilu s prijatelji, kamor je eden od njih pripeljal mlajšo sestro, ki ima devetnajst let in je ravno podpisala pogodbo za svojo prvo »pravo« službo, tako da so čestitke hitro prešle v poplavo nasvetov. Vprašaj, kdaj dobiš regres. Pozanimaj se, ali dajejo božičnico. Preveri, koliko dopusta ti pripada. Nekdo je na pol v šali dodal, naj kar takoj vpraša, kdaj bo lahko šla v penzijo. Šele na poti domov me je začelo gristi vprašanje, zakaj ji nihče od nas, ki imamo za sabo že nekaj kariernih kilometrov, ni svetoval, naj se raje pozanima, od koga se bo v tem podjetju lahko največ naučila. Ali pa vsaj, kakšno vrednost bo tam lahko ustvarila in kaj bo lahko postala v naslednjih letih.

Scenarij, ki se prenaša za mizo
Najlažji odziv na to zgodbo je znan refren o razvajeni generaciji Z, ki hoče vse takoj, delati pa nič. Refren je udoben, vendar zgreši bistvo, kajti vprašanj o regresu si devetnajstletnica ni izmislila sama. Za mizo so jih narekovali ljudje z deset, dvajset in več leti delovne dobe. To, kar sem poslušal ob kosilu, je bil kulturni scenarij o tem, kaj zaposlitev sploh je: paket pravic, ki ti pripadajo in ki jih je pametno čim prej popisati.
Scenarij ima svojo zgodovinsko logiko. Nastal je v okolju, kjer je bila zaposlitev dolga, predvidljiva in kolektivno urejena, kariera pa je rasla s stažem, in v takem svetu je bilo poznavanje lastnih pravic res najbolj racionalna strategija. Današnje kariere se gradijo drugače, predvsem na znanju, prenosljivih veščinah in zaposljivosti, torej na tem, koliko je človek vreden na trgu in ne zgolj v eni pisarni. Za tak svet je scenarij s kosila slaba popotnica, ker mladega človeka že prvi dan usmeri k popisovanju tistega, kar mu pripada, medtem ko vprašanje, kaj bo v teh letih zgradil, ostane ne zastavljeno.
Če podjetje prodaja regres in božičnico, bo dobilo zaposlene, ki sprašujejo po regresu in božičnici.
Pri nas ima scenarij še posebej trdne temelje, ker so regres, dopust in dodatki zakonske in kolektivno dogovorjene kategorije. To je civilizacijski dosežek, ki ga nikakor ne gre relativizirati, ima pa nenačrtovan stranski učinek. Ker so te pravice tako vidne in tako pogosto tema javne razprave, so postale privzeti jezik, v katerem se doma in med prijatelji pogovarjamo o službi. O mentorstvu, povratni informaciji in razvoju kompetenc zakon molči, zato o njih molčijo tudi omizja.
