Psihologija

MEN-TAL 2026: Ko poslovni svet utihne in začne poslušati o bolezni, izgubi in žalovanju

Čas branja 7 min

V Cankarjevem domu je včeraj potekala druga slovenska konferenca o duševnem zdravju v poslovnem svetu MEN-TAL 2026. Dogodek, ki je potekal pod častnim pokroviteljstvom predsednice Republike Slovenije dr. Nataše Pirc Musar, je odprl varen prostor za teme, o katerih v organizacijah prepogosto molčimo: bolezen, težke osebne izgube, žalovanje in vračanje zaposlenih v delovno okolje. Vodilni domači strokovnjaki, menedžerji in posamezniki s pretresljivimi osebnimi izkušnjami so si bili enotni – moč podjetij se ne kaže v rasti profitov, temveč v njihovi zmožnosti, da v najtežjih trenutkih ostanejo skupnosti ljudi.

Konferenco, ki jo je povezovala Saša Einsiedler, je s čustveno interpretacijo pesmi You Raise Me Up otvorila pevka Laura Kmetič in že v uvodu ustvarila prostor za iskrenost in ranljivost. Udeležence je nato nagovoril pobudnik projekta Marko Podgornik Verdev: »MEN-TAL ni konferenca o tem, kako biti uspešen. Je prostor, kjer si dovolimo biti človek,« je poudaril.

Iskrenost namesto tišine: Ali ima delovno okolje prostor za bolezen?

Prva okrogla miza je naslovila pogosto zadrego podjetij, ki ob bolezni ali stiski zaposlenega zaradi pomanjkanja znanja raje izberejo umik in tišino. Govorci so izpostavili, da podjetja pogosto nimajo znanja, kako reagirati, zato se zgodi tišina. Izjemno močno osebno in profesionalno izkušnjo je z udeleženci delila Dollores Rožan, vodja razvoja kadrov pri podjetju HRC.si. Soočila se je z diagnozo redkega sarkoma, in to že štirikrat. Prvič je zbolela v času covida, ko je delo potekalo od doma, zato ji okrevanje v domačem okolju sprva ni povzročalo večjih organizacijskih težav. Bila je prepričana, da bo zadevo hitro uredila, in se je zaradi velike zavzetosti ter ljubezni do svojega dela želela takoj vrniti v polni delovni proces.

Vendar pa je bilo z vsako ponovitvijo bolezni težje. Rožan je poudarila, kako ključna sta bila takrat pogum in ranljivost, predvsem pa pravilna reakcija sistema: »Nisem strokovnjak. Sem pa tukaj. Zate. Poslušam.« Ko danes gleda nazaj, izraža globoko hvaležnost vodstvu podjetja, ki jo je v delovno okolje vključevalo postopoma. Opozorila je, da lahko zaposleni zaradi visoke zavzetosti precenijo svoje moči: »Tudi če misliš, da si okej, morda nisi 100-odstotno pripravljen, da se spet razdajaš na 100 odstotkih.«

Sistemski pogled na gradnjo takšnega podpornega okolja sta dodali Mojca Duhovnik, kadrovski partner za podporo sodelavcem v Novartisu, ki je opozorila, da skrb za duševno zdravje ne sme biti le enkratna ad-hoc reakcija na krizo, temveč kontinuiran proces, ter Barbara Zupančič, psihologinja in strokovnjakinja za področje duševnega zdravja, raznolikosti in vključujočega zaposlovanja, ki je pozvala k avtentičnosti vodij – vodi z zgledom in delaj tisto, o čemer tudi govoriš. Zdravnica Ivica Flis Smaka, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine, pa je izpostavila pomen povsem oprijemljive, vsakodnevne podpore: »Včasih je dovolj majhen korak – vprašanje, ali potrebuješ pomoč, rokavice, čelado. Da vidiš človeka.« Skupni imenovalec razprave je bil jasen: na koncu štejejo le odnosi, vse ostalo mine.

Ljubezen, izguba in mir: Osebna izpoved dr. Željka Ćurića

Med najbolj ganljivimi in odmevnimi trenutki konference je bil nastop psihiatra dr. Željka Ćurića, ki je z udeleženci delil svojo globoko osebno izkušnjo ob izgubi žene. »Brezpogojna ljubezen je zavestna odločitev, sprejeta z ljubeznijo,« je dejal. Opisal je svojo pot skozi vse faze žalovanja po njeni smrti: »Najprej sem sedem dni jokal. Potem sem se vprašal: čemu?« Odgovor in končno potolažbo je našel v hvaležnosti in sprejemanju: »Podarjena mi je bila ljubezen – 45 let čudovitega življenja z njo. In to je na koncu mir.«

Ko izguba vstopi v kolektiv: Pomen ritualov in strategij

Psiholog Mark Bračič je v svojem prispevku poudaril, da žalovanje ni sodoben fenomen, temveč del človeške zgodovine. »Žalovanje je ritual. In rituali so tisti, ki nam pomagajo ustvariti prostor,«je pojasnil Bračič. Vodstva podjetij je pozval k proaktivnosti, saj se podpora ne more usmerjati šele takrat, ko se tragedija že zgodi: »Na zalogo moramo imeti strategijo.«

Pomen takšne pripravljenosti je skozi pretresljivo izkušnjo orisal podjetnik Andrej Klančar, direktor podjetja Klančar žerjavi, ki je delil zgodbo o tragični prometni nesreči na delovni poti, v kateri je umrl njihov sodelavec. »Naredili smo vse, da bi bili varni. Pa se je vseeno zgodilo,« je povedal. Klančar je opisal proces, skozi katerega so šli v podjetju: ekipa je nemudoma stopila skupaj in ponudila strokovno psihološko pomoč vsem sodelavcem, ki so bili udeleženi v tej nesreči. Iz lastne izkušnje je poudaril nujnost destigmatizacije podpore: »Psihoterapijo danes priporočam vsakemu, v samem bistvu pa je ob takšnih tragedijah bistvo, da si človeku – človek.«

Z izjemno težko izpovedjo je občinstvo ganila tudi Tanja Mejak Bordon, ki je prvič javno spregovorila o izgubi dveh mrtvorojenih otrocih in izzivih ob vračanju v delovno okolje. »Vzgajali so me, da moram biti močna. Da bolečine ne prinašam v službo,« je dejala. Izpostavila je neprimerne odzive okolice in zdravstva, kjer nihče ni prepoznal, da porod mrtvega otroka zahteva globoko žalovanje, češ »saj otroka nisi niti videla«, pri čemer pa ga je sama nosila več mesecev. Kljub temu sta jo prav delo in študij postopoma potegnila nazaj v življenje. Kot tisto najlepše, kar je vzniknilo iz te težke zgodbe, danes vidi dejstvo, da je zbrala pogum za novo nosečnost in ima danes doma zdravo deklico.

Da čustva niso ovira za poslovni svet, je potrdila tudi prof. dr. Katarina Katja Mihelič: »Ljudje sprejemamo odločitve s čustvi.« Dodala je, da so odnosi tisti, ki določajo dolgoročno uspešnost, in da besede niso vedno ključne, saj je včasih dovolj že to, da si preprosto tam.

Žalovanje ni linearen proces, ampak oblika ljubezni

Pomemben strokovni in osebni prispevek je dodala Ana Kordeš, mednarodno akreditirana coachinja za proces žalovanja, ki je leta 2020 v tragični nesreči na reki Soči izgubila desetletnega sina Jašo. »Žalovanje je oblika ljubezni do osebe, ki je več ni,« je poudarila Kordeševa in opozorila, da proces ni linearen. HR ekipe je pozvala, naj zaposlenih ne obravnavajo zgolj skozi toge protokole, saj programi dobrega počutja nimajo vpliva, če zaposleni ne doživijo pristne človeške podpore.

Kako naprej: Gradnja sočutne družbe in podjetij

Zaključna okrogla miza, ki jo je vodila Mirjana Mladič, je prepletla strokovne smernice z močnimi osebnimi refleksijami o tem, kako v praksi zgraditi sočutno družbo in podporno poslovno okolje. Govorci so se osredotočili na pomen aktivnega poslušanja in prisotnosti, ki presega zgolj besedne fraze.

Pisateljica Ana Kamenik, ki se je v preteklosti soočila z izjemno težko in javno izpostavljeno preizkušnjo izgube očeta, je poudarila, da je ključ do pomoči v preprostem, a neomajnem sočutju: »Poslušajmo. In bodimo tukaj za človeka.« Izpostavila je, da žalujoči v trenutkih največje stiske ne potrebujejo nasvetov ali poskusov »popravljanja« njihove situacije, temveč okolje, ki zdrži z njihovo bolečino in jim dovoli biti ranljivi.

Jon Kanjir iz Slovenskega društva Hospic je to misel nadgradil z vidika celotne družbene odgovornosti in človeške povezanosti. Spomnil je, da se resnična empatija ne meri z zapletenimi strategijami, temveč z odprtostjo srca. Na vprašanje, kako lahko kot družba in podjetja postanemo bolj sočutni, je odgovoril z enostavnim, a močnim vodilom: »Samo tako, da ljubimo.«

Psihologinja in psihoterapevtka Julija Pelc pa je razpravo zaokrožila s strokovnim uvidom v dinamiko medosebnih odnosov v organizacijah. Opozorila je, da sočutje ne sme ostati le zapisana vrednota na spletnih straneh podjetij ali teoretični koncept kadrovskih služb. »Sočutje se rodi v nameri in v ravnanju,« je poudarila Pelčeva. Vodje in HR strokovnjake je pozvala, naj zavestno gojijo kulturo, kjer se pristna skrb za zaposlenega izrazi skozi konkretna dejanja, prilagodljivost in pripravljenost, da ob kriznih dogodkih celoten kolektiv deluje kot zaščitna mreža.

Oznake:

Več v kategoriji Psihologija

Več člankov iz te kategorije