MOTIVACIJA JE HUDIČ, PRIZNAM

UREDNIŠKI ODBOR REVIJE HR&M

Facebook
LinkedIn

Pogovarjali smo se s Primožem Jeraličem, univerzitetnim diplomiranim organizatorjem informacijskih sistemov, možem, očetom dveh otrok in paraolimpijcem. Primož je bil smučarski vaditelj, ki je zaradi manjše neprevidnosti padel na smučišču in v bolnišnici zaključil z diagnozo: spastična parapereza, ki je del paraplegije. Poškodba ga ni ustavila, saj je postal uspešen športnik in predavatelj, ki s svojo zgodbo služi mnogim kot navdih.

Primož, pozdravljeni! Lahko na kratko predstavite vašo življenjsko zgodbo našim bralcem?

V nekaj stavkov strniti svojo življenjsko zgodbo je vedno izziv. Izzive pa seveda obožujem. Sem preprost Dolenjec, ki prihaja iz delavske družine in v svoji mladosti sem vsakodnevno popestril življenje na vasi mojim staršem in prijateljem. Po končani srednji šoli sem začel s študijem v Kranju. Da sem finančno razbremenil starše, sem redno opravljal študentska dela. Leta 2008 na vrhuncu, vsaj mislil sem tako, svoje življenjske poti se mi je zgodila smučarska nesreča, zaradi katere danes uporabljam invalidski voziček. Čeprav so se mi marsikatera vrata zaprla in mnogokateri hrbet obrnil, sem se odločil, da pokažem sebi, da sem še vedno živ.

Ker me je šport spremljal celo življenje, brez njega nisem mogel niti po nesreči in tako sem si zastavil cilj, da si želim nastopiti na paraolimpijskih igrah v Riu. Seveda je bila to misija nemogoče za mnoge, ob polnem delovniku, starševstvu in drugih obveznosti ..., ampak zame ne, bil je izziv, ki ga želim izpeljati. Posledično sem nevede s svojim početjem odpiral oči množici, ki me je spremljala in vesel sem, da je tako.

Danes se lahko pohvalim z nazivom