Družba

Motivacija je hudič, priznam

Čas branja 9 min

Pogovarjali smo se s Primožem Jeraličem, univerzitetnim diplomiranim organizatorjem informacijskih sistemov, možem, očetom dveh otrok in paraolimpijcem. Primož je bil smučarski vaditelj, ki je zaradi manjše neprevidnosti padel na smučišču in v bolnišnici zaključil z diagnozo: spastična parapereza, ki je del paraplegije. Poškodba ga ni ustavila, saj je postal uspešen športnik in predavatelj, ki s svojo zgodbo služi mnogim kot navdih.

Primož, pozdravljeni! Lahko na kratko predstavite vašo življenjsko zgodbo našim bralcem?

V nekaj stavkov strniti svojo življenjsko zgodbo je vedno izziv. Izzive pa seveda obožujem. Sem preprost Dolenjec, ki prihaja iz delavske družine in v svoji mladosti sem vsakodnevno popestril življenje na vasi mojim staršem in prijateljem. Po končani srednji šoli sem začel s študijem v Kranju. Da sem finančno razbremenil starše, sem redno opravljal študentska dela. Leta 2008 na vrhuncu, vsaj mislil sem tako, svoje življenjske poti se mi je zgodila smučarska nesreča, zaradi katere danes uporabljam invalidski voziček. Čeprav so se mi marsikatera vrata zaprla in mnogokateri hrbet obrnil, sem se odločil, da pokažem sebi, da sem še vedno živ.

Ker me je šport spremljal celo življenje, brez njega nisem mogel niti po nesreči in tako sem si zastavil cilj, da si želim nastopiti na paraolimpijskih igrah v Riu. Seveda je bila to misija nemogoče za mnoge, ob polnem delovniku, starševstvu in drugih obveznosti …, ampak zame ne, bil je izziv, ki ga želim izpeljati. Posledično sem nevede s svojim početjem odpiral oči množici, ki me je spremljala in vesel sem, da je tako.

Danes se lahko pohvalim z nazivom paraolimpijec. Ne nazadnje sem tudi ugotovil, da sem Slovenijo zastopal že v štirih različnih športih na reprezentančnem nivoju. Poleg športa obožujem svojo družino in čas, ki ga lahko kvalitetno preživim s svojimi otroki in ženo, s katero sva se leta 2015 poročila v Postojnski jami, kot zmagovalca velike televizijske poroke na RTV Slovenija. Skratka, danes lahko rečem, da živim …

Kakšen naslov bi izbrali za vaše življenje, če bi ga predstavili v filmu? Zakaj?

Za svoje življenje bi izbral naslov Trenutek. V mislih se mi že odvija scenarij in lahko vam priznam, da resno razmišljam o knjigi. Naslov bi izbral iz preprostega razloga, ker je življenje sestavljeno iz trenutkov, ki nas usmerjajo po naši življenjski poti. Pravim, da slabih trenutkov ni, ker iz vseh se lahko nekaj naučimo. Tudi iz tistih, ki so na prvi pogled neugodni in sprožajo v naših glavah večni »Zakaj jaz?« in »Zakaj meni?«.

Kaj si predstavljate pod besedo uspeh? Kako si predstavljate, da ravna oseba in katere lastnosti ima, da postane uspešna?

Uspeh je premagati svoj dvom, doseči in uresničiti cilj, ki si si ga zastavil. Oseba, ki doseže določen uspeh, se tega ne zaveda, to mu povedo drugi, zunanji opazovalci. Če pogledam skozi svoje oči, je oseba, ki doseže neki uspeh nesebična, želi pomagati drugim, je trmasta in vztrajna, disciplinirana, delavna, zna prisluhniti drugim, zna voditi in se pusti voditi, ko zaupa, odločna in včasih neugodna za dvomljivce. Skratka oseba, ki je uspešna, ima vizijo in cilje.

Življenje vas je postavilo pred ogromen izziv, ki ste ga uspešno premagali. Bi sebe opisali kot uspešno osebo?

Lahko rečem, da sem na dobri poti. Mogoče sem za nekoga že uspešen. Toda kot perfekcionist vem, da sem sposoben narediti že narejeno še bolje. Če v nekaj nisem vložil dovolj svoje strasti, potem štejem to kot neuspešno.


Številka:

Več v kategoriji Družba

Več člankov iz te kategorije