Naroči se
 person
Naroči se
Psihologija

Nevrovodenje – znanost alipsevdo-znanost?

Čas branja 11 min

Nevrovodenje (angl. neuroleadership) je razmeroma sveže področje uporabne znanosti, ki skuša vodji posredovati znanja o delovanju človeških možganov, da bi lahko s pomočjo teh znanj skušal oblikovati delovno okolje, v katerem bi lahko zaposleni izkoristil ves svoj potencial, ki ga ima na voljo. Ker področja še ne poznamo dobro, ker je nekaj novega in ker so možgani sedaj »v modi«, se večini zdi ideja privlačna in obetavna. Vendar kakšna je pravzaprav dodana vrednost nevrovodenja v morju številnih predhodnih teorij o vodenju?

Nova spoznanja o nevroznanosti se vedno bolj uveljavljajo na področjih, ki morda sprva niso tako očitno povezana z nevroznanostjo. Tako sta se v zadnjih letih oblikovali in uveljavili interdisciplinarni vedi nevroekonomija in nevromarketing, ki s pridom izkoriščata metode in spoznanja nevroznanosti – npr. kaj se dogaja s človeškimi možgani med nakupnim odločanjem in med izpostavljenostjo različnim oglasom1. Čeprav je naše znanje o delovanju možganov še dokaj omejeno, so nevroznanstvene metode, kot so funkcionalna magnetna resonanca (fMRI) in pozitronska emisijska tomografija (PET), sprejete na področju znanstvenega raziskovanja, saj omogočajo vpogled v povezavo med delovanjem nevronov in posameznikovim vedenjem2,3.

Opredelitev in predstavitev nevrovodenja

Vedno bolj pa se v tujini uveljavlja še en koncept, t. i. nevrovodenje. Gre za prenos znanj in metod s področja nevroznanosti na poslovno in organizacijsko področje, natančneje na področje vodenja. Podporniki koncepta so mnenja, da lahko s pomočjo nevrovodenja raziščemo delovanje naših možganov in s tem razumemo, kako se ljudje vedejo, odzivajo in komunicirajo v poslovnem okolju4. Znanja s področja nevroznanosti nam omogočajo poznavanje in s tem tudi razvijanje načinov, kako oblikovati delovno okolje, ki bo omogočilo čim bolj optimalno delovanje našim možganom in bomo tako karseda uspešni in učinkoviti.

Pojem je leta 2006 prvič opredelil David Rock, raziskovalec s področja upravljanja človeških virov. Predpostavka, na kateri temelji nevrovodenje, je, da je sodoben človek sposoben učenja in spreminjanja2,4. Definiramo ga kot »ustvarjanje delovnega okolja, ki stimulira in ustrezno zadovoljuje štiri osnovne potrebe človeških možganov«4. Nevrovodenje se uporablja kot pristop, ki je predvsem namenjen vodjem organizacij ali vodjem manjših delovnih timov.

Raziskovalci nevrovodenja se ukvarjajo z raziskovanjem procesa odločanja na delovnem mestu, samovodenja, socialne interakcije na delovnem mestu, vplivanja itd. Proučuje tudi samovodenje, saj lahko posameznika opremi z znanji, kako biti čim bolj učinkovit pri nadzoru samega sebe. Širše, proučuje posameznikovo vodenje skupine in v najširšem kontekstu vodenje celotne organizacije, pri čemer je cilj nevrovodenja, da bi posameznik, ki je na vodilnem položaju prepoznal in razumel ključna vedenja, tako pri sebi kot pri drugih. Tako vodjem omogoča uvid v lastno delovanje in delovanje drugih5.

Temeljne potrebe pri nevrovodenju

Eno izmed temeljnih področij, na katerem sloni nevrovodenje, so tudi temeljne potrebe posameznika. Nevrovodja naj bi zelo dobro poznal delovanje človeških možganov, da bi lahko razumel vedenje zaposlenih. Psihologi in psihoterapevti izpostavljajo štiri temeljne potrebe vsakega posameznika, ki imajo osnovo v nevroznanstvenih raziskavah in ki predstavljajo temelj za uporabo tega pristopa. Pravijo, da morajo biti potrebe zadovoljene, da lahko človeški možgani delujejo optimalno in izkoristijo ves svoj potencial. Te štiri temeljne potrebe so4:
-  Navezanost: dolgotrajen, močan in razmeroma stabilen čustveni odnos, pri čemer ločimo varno, izogibajočo, upirajočo in neorganizirano navezanost. Študije4 so pokazale, da ima tip navezanosti otroka na mamo svojo nevrobiološko podlago v hormonu oksitocinu.
-  Usmerjenost in nadzor: občutek nadzora nad našim okoljem in potekom življenja. Posameznik bo težil k dražljajem, ki pri njem povzročijo občutek ugodja, in se izogibal tistim, ki prinašajo neugodje ali bolečino. Če je situacija nejasna in dvoumna, bo to povzročilo negativno reakcijo amigdale – strah. V primeru, da slednjega ne znamo obvladati, bo to sprožilo krog negativnih reakcij. Potreba po usmerjenosti in nadzoru je tako ogrožena.
-  Samopodoba: potreba po ocenjevanju naše podobe, ki je najmanj raziskana, vendar pa v zadnjem času odkrivajo vedno več nevroloških korelatov, ki se povezujejo s sprejemanjem in zavrnitvijo, kar se navsezadnje povezuje tudi s samopodobo.
-  Ugodje (izogibanje bolečini): potreba po povečanju užitka ter zmanjšanje bolečine se neposredno povezuje z nagrajevalnim sistemom v naših možganih (npr. dopamin).

Praktična uporaba nevrovodenja


Več v kategoriji Psihologija

Več člankov iz te kategorije
Psihologija

Nevrovodenje – znanost ali psevdo-znanost?

Čas branja 11 min

Nevrovodenje (angl. neuroleadership) je razmeroma sveže področje uporabne znanosti, ki skuša vodji posredovati znanja o delovanju človeških možganov, da bi lahko s pomočjo teh znanj skušal oblikovati delovno okolje, v katerem bi lahko zaposleni izkoristil ves svoj potencial, ki ga ima na voljo. Ker področja še ne poznamo dobro, ker je nekaj novega in ker so možgani sedaj »v modi«, se večini zdi ideja privlačna in obetavna. Vendar kakšna je pravzaprav dodana vrednost nevrovodenja v morju številnih predhodnih teorij o vodenju?

Nova spoznanja o nevroznanosti se vedno bolj uveljavljajo na področjih, ki morda sprva niso tako očitno povezana z nevroznanostjo. Tako sta se v zadnjih letih oblikovali in uveljavili interdisciplinarni vedi nevroekonomija in nevromarketing, ki s pridom izkoriščata metode in spoznanja nevroznanosti – npr. kaj se dogaja s človeškimi možgani med nakupnim odločanjem in med izpostavljenostjo različnim oglasom1. Čeprav je naše znanje o delovanju možganov še dokaj omejeno, so nevroznanstvene metode, kot so funkcionalna magnetna resonanca (fMRI) in pozitronska emisijska tomografija (PET), sprejete na področju znanstvenega raziskovanja, saj omogočajo vpogled v povezavo med delovanjem nevronov in posameznikovim vedenjem 2,3.

Opredelitev in predstavitev nevrovodenja

Vedno bolj pa se v tujini uveljavlja še en koncept, t. i. nevrovodenje. Gre za prenos znanj in metod s področja nevroznanosti na poslovno in organizacijsko področje, natančneje na področje vodenja. Podporniki koncepta so mnenja, da lahko s pomočjo nevrovodenja raziščemo delovanje naših možganov in s tem razumemo, kako se ljudje vedejo, odzivajo in komunicirajo v poslovnem okolju4. Znanja s področja nevroznanosti nam omogočajo poznavanje in s tem tudi razvijanje načinov, kako oblikovati delovno okolje, ki bo omogočilo čim bolj optimalno delovanje našim možganom in bomo tako karseda uspešni in učinkoviti.

Pojem je leta 2006 prvič opredelil David Rock, raziskovalec s področja upravljanja človeških virov. Predpostavka, na kateri temelji nevrovodenje, je, da je sodoben človek sposoben učenja in spreminjanja2,4. Definiramo ga kot »ustvarjanje delovnega okolja, ki stimulira in ustrezno zadovoljuje štiri osnovne potrebe človeških možganov«4. Nevrovodenje se uporablja kot pristop, ki je predvsem namenjen vodjem organizacij ali vodjem manjših delovnih timov.

Raziskovalci nevrovodenja se ukvarjajo z raziskovanjem procesa odločanja na delovnem mestu, samovodenja, socialne interakcije na delovnem mestu, vplivanja itd. Proučuje tudi samovodenje, saj lahko posameznika opremi z znanji, kako biti čim bolj učinkovit pri nadzoru samega sebe. Širše, proučuje posameznikovo vodenje skupine in v najširšem kontekstu vodenje celotne organizacije, pri čemer je cilj nevrovodenja, da bi posameznik, ki je na vodilnem položaju prepoznal in razumel ključna vedenja, tako pri sebi kot pri drugih. Tako vodjem omogoča uvid v lastno delovanje in delovanje drugih5.

Temeljne potrebe pri nevrovodenju

Eno izmed temeljnih področij, na katerem sloni nevrovodenje, so tudi temeljne potrebe posameznika. Nevrovodja naj bi zelo dobro poznal delovanje človeških možganov, da bi lahko razumel vedenje zaposlenih. Psihologi in psihoterapevti izpostavljajo štiri temeljne potrebe vsakega posameznika, ki imajo osnovo v nevroznanstvenih raziskavah in ki predstavljajo temelj za uporabo tega pristopa. Pravijo, da morajo biti potrebe zadovoljene, da lahko človeški možgani delujejo optimalno in izkoristijo ves svoj potencial. Te štiri temeljne potrebe so4:


Številka:

Več v kategoriji Psihologija

Več člankov iz te kategorije