Osrediščenje v svobodi in demokratičnih pristopih
Čas branja 8 min»Pred kratkim sem poslušala Traci Fenton, ustanoviteljico globalne mreže organizacij, imenovane WorldBlu. Omenila je sledečo statistiko, ki mi je dala misliti: »80 % naših misli je utemeljenih na strahu in negativnih.« Moj prvi odziv je bil, da je ta številka previsoka. Potem pa sem ponovno razmislila … Morda pa je vendarle strah še vedno »modus operandi« v poslovnem svetu?
Šefi naj bi imeli avtoriteto in zaposleni naj bi izkazovali spoštovanje. A po drugi strani – mar tradicionalne organizacijske strukture ne razpadajo iz istega razloga?
Ni dolgo nazaj, ko sem pustila redno 9.00-17.00 službo. Zakaj? Ker organizacija mojega dela (ne naloge same) ni izvabila najboljšega iz mene in ker sem pogrešala svobodo. Trdno verjamem, da naše naravno stanje namreč nista strah niti negativnost. Naše delovanje mora vendarle poganjati nekaj konstruktivnega, nekaj lepega. Vsakdo ima pomembno sporočilo, ki gori v njegovi notranjosti. In če ne najdeš načina, kako ga izvabiti na plano, te začne zanašati, dušiti. Namesto, da bi naši notranji ideji dovajali kisik, da bi vzplamentela, ji ga jemljemo in tako ugasnemo svojo esenco. Tako sem se odločila za ustvarjalni »ovinek« (de-tour). Tvegano? Morda. Toda zelo zadovoljujoče. Z vsakim dnevnom bolj, saj vem, da nisem sama.
Vedno več ljudi išče nove in drugačne službe, ker so njihova delovna mesta strupena in zahtevajo nerazumne časovne obveznosti. Ljudje so pod pritiskom biti »idealni delavec«– povsem zavzet, vedno dosegljiv, vedno na razpolago, tak, ki nalogi nikdar ne reče »ne«. Je taka nesebična predanost potrebna ali škodljiva za organizacijo in posameznike? Kakšen je odziv HR-ja? In ko gre za prihodnost dela, kako naj HR strokovnjaki soustvarjamo bolj zdravo delovno mesto? Iskala sem odgovore na vsa ta vprašanja in sredi zelo turbulentnega procesa sem spoznala Perrya Timmsa. Je HR futurist, ki pomaga podjetjem, da v svoje središče postavijo svobodo ter postanejo demokratična in vključujoča.
Najprej: namen
Tonjina zgodba je na žalost znana. Ne moremo kriviti ene same osebe ali celo ene same organizacije za to žalostno stanje, v katerem smo se znašli na področju dela. Ustvarili smo razmere, v katerih se od nas zahteva več in več dela v vse bolj rastoči želji postati učinkovit, ustvarjati dobiček in zagotavljati preživetje. Menim, da manjkajo prav tiste stvari, ki nas najbolj navdihujejo in izvabljajo tisto najboljše iz nas kot posameznikov, ki stremimo k skupnim prizadevanjem – in vizionarsko vodstvo, ki nas bo vodilo tja. Uvedli smo več upravljanja in več humanistične vedenjske znanosti z namenom, da bi nas to bolj motiviralo, odgovori pa so bili v resnici vedno pred našim nosom.
Najprej namen. Potrebujemo razlog, da se zavežemo, da bomo počeli stvari, ki so v končni fazi vedno v našem lastnem interesu, na prvem mestu. Ne verjamem, da kdajkoli kar naredimo kaj za nekoga drugega; vedno nekaj naredimo, ker to hočemo ali moramo narediti ali pa čutimo nujo, da to naredimo. To je prvo pravilo samo-usmerjanja. Delujte tako, kot je prav za vas pri iskanju najboljšega za druge. Ne smete prečkati jasne meje, ko nekaj, kar vi hočete in potrebujete, povzroča škodo drugim. Onkraj tistega temeljnega »dobrega« moramo torej videti koristno v tem, kar naredimo za nas. Ne kot uslugo blagovni znamki, korporaciji ali nevladni organizaciji. Za nas. Morda je za nas pomembno, da naredimo nekaj v imenu korporacije – prodamo več blaga, pridobimo več sredstev, opravimo več storitev za stranke – a v končni fazi nas motivirajo naše lastne potrebe. Ko je namen podjetja usklajen z našimi lastnimi potrebami, se začne čarobnost. Prizadevanje, ustvarjalnost in predanost pa sledijo. Ni potrebe, da bi motivirali nekoga, ki je že motiviran za delo; usklajenost, podpora in zaupanje drugih nam pomagajo pri tem z energijo in zaupanjem, pa tudi s kompetenco.