Pogled na izobraževanje iz javnega šolstva
Čas branja 4 minSvojo poklicno pot profesorja fizike sem začel septembra 1999 na novoustanovljeni Gimnaziji Litija – takratni ravnatelj (tudi pobudnik nove šole) si je zamislil šolo, v kateri nas je bilo zelo veliko učiteljev začetnikov (ali pa vsaj zelo na začetku profesionalne poti).
Mladi, zagnani, misleč, da vse vemo, po drugi strani pa polni napak, večinoma sicer storjenih nenamerno, v dobri veri pravilnega ravnanja in reagiranja za dobro dijakov in šole. Z leti smo rasli, se učili drug od drugega, vsak na svojih napakah, pa tudi na napakah kolegov. Žal je šolskega leta kar prehitro konec in tako mine nekaj let, da postaneš izkušen učitelj, ki ima pregled nad celotno učno snovjo, zna ločiti med temeljnimi, obveznimi učnimi cilji, ki jih morajo doseči vsi dijaki in so pomembni za njihovo prihodnost ter tistimi, ki pomenijo balast, so manj pomembni in velikemu deležu učencev kvečjemu grenijo tvoj predmet.
Po nekaj začetnih letih pride učitelj v obdobje profesionalnega razcveta: na svojem področju je suveren, začnejo ga zanimati druga dela, s katerimi lahko različnim profilom učencev ponudi različne aktivnosti: dopolnilni pouk, dodatni pouk, priprave na tekmovanja, mentor učencem pri pripravi raziskovalnih nalog, sodelovanje v projektih na lokalni in nacionalni ravni, kjer so učenci aktivni tudi v ročnih spretnostih, ne le v umskih. Skrbi tudi za svoje napredovanje (v plačne razrede, v nazive).
V celotnem času rasti pa se morata uskladiti dva dejavnika:
- učitelj mora biti »lačen« dodatnega izobraževanja in izpopolnjevanja v svoji stroki in na področju didaktike, notranje motiviran, učiteljstvo mu mora biti v užitek, ne zgolj vir dohodka in zapolnitev časa v čakanju od enih do naslednjih počitnic,
- ravnatelj mora imeti posluh (in finančna sredstva), da izobraževanje omogoča.
Kar se tiče finančnega dela in pogojev, sta imela oba ravnatelja, ki sta usmerjala mojo učiteljsko pot, zelo velik posluh za izobraževanje. Najprej sem se udeleževal izobraževanj, ki so me pritegnila z naslovom, z leti sem jih selekcioniral na tista, ki so imela zanimive in strokovne predavatelje, začel sem sodelovati na konferencah in predstavljati primere dobre prakse. Postal sem del učiteljskega mehanizma, širil mrežo poznanstev in v zadnjih štirih letih poučevanja sem postal član skupine evropskih učiteljev, ki je razvijala gradiva, uporabna neposredno pri pouku pri izbranih temah – na ta način sem obiskal kar nekaj evropskih držav, navezal stike s kolegi po Evropi, videl in primerjal njihovo delo in pogoje z našimi, predvsem pa se vseskozi učil in izpopolnjeval – vse brezplačno, saj je vse krila evropska multinacionalka z velikim posluhom za izpopolnjevanje in posodabljanje pouka.
Kar se tiče notranje motivacije za izobraževanje, pa je moje vodilo od vsega začetka misel, da je vsakdo, ki se je odločil svoje življenje posvetiti poučevanju in vzgoji, biti na ta način vzor in zgled mlajšim, nehote in nevede »podpisal« nikjer napisano pravilo, da se bo celo življenje, stalno, usmerjeno in s kritičnim premislekom izobraževal, izpopolnjeval, se posodabljal in učence pripravljal na življenje. »Podpisal« je pravilo, da se bo trudil, da jih uči znanja, veščin in spretnosti za življenje.
Današnji učitelj je v tem pogledu postavljen pred zelo veliko dilemo: kaj učiti (in kaj naučiti)? Karkoli te danes zanima, lahko vprašaš strica Googla, na medmrežju je shranjeno brezmejno polje znanja in podatkov. Najbrž tudi ni pretiran podatek, da danes izobražujemo učence za svet, v katerem bo 70 odstotkov poklicev takšnih, ki jih danes sploh še ne poznamo. Kaj jih torej učiti v šolah in na kakšen način? Učitelji, ki se stalno ne posodabljajo, izobražujejo, ne razmišljajo, kaj bo pojutrišnjem in predvsem ne jemljejo učencev takšnih, kot so danes, ampak zgolj razmišljajo o tem, kakšni smo bili mi včasih in kam gre ta svet, imajo že danes ali pa so tik pred tem, da bodo imeli jutri težave tako z avtoriteto, ki učitelju danes ni dana sama po sebi, ampak si jo mora zgraditi sam, kot tudi z motivacijo učencev in ne nazadnje s končnim izplenom svojega pouka: številu in stopnji doseženih učnih ciljev.
Še malo in prvo leto mojega ravnateljevanja bo za menoj. Kot sem bil prva leta poln napak kot učitelj, sem jih sedaj kot ravnatelj. Z vsako napako pa zrastem, z vsako se nekaj naučim, z vsako upam, da za sabo nisem pustil prevelikega pogorišča in prizadetih ljudi. Se pa vseskozi trudim spodbujati učitelje k stalnemu izobraževanju, ker sem prepričan, da je to učiteljeva edina prava pot – iti med ljudi, se pogovarjati o novih praksah, spremljati razvoj stroke in pedagogike, predstavljati svoje primere dobrih praks in se pustiti kritično vrednotiti. Nekateri učitelji mojih spodbud niti ne bi potrebovali, veliko jih potrebuje malo vzpodbude, obstajajo pa kolegi, ki se kljub mojim spodbudam težko »odpravijo« iz varnega okolja naše šole. Vsak učitelj, ki pri sebi naredi premik v mojem zapisu omenjeno smer, predstavlja zmago zase (in za moje spodbujanje).
Kar se tiče notranje motivacije za izobraževanje, pa je moje vodilo od vsega začetka misel, da je vsakdo, ki se je odločil svoje življenje posvetiti poučevanju in vzgoji, biti na ta način vzor in zgled mlajšim, nehote in nevede »podpisal« nikjer napisano pravilo, da se bo celo življenje, stalno, usmerjeno in s kritičnim premislekom izobraževal, izpopolnjeval, se posodabljal in učence pripravljal na življenje.
