Prakse za preprečevanje izgorelosti
Čas branja 6 minPojav izgorelosti je v sodobnem svetu vse bolj pogost, s seboj pa prinaša pomembne posledice tako za posameznika, ki izgorelost doživi, kot tudi za njegove bližnje. Izgorelost prinaša negativne posledice tudi za podjetja, negativni učinki pa so vidni tudi na nacionalni ravni. V članku bomo zato pregledali različne prakse za preprečevanje izgorelosti.
Izvedeli boste:
Kako lahko posamezniki sami zmanjšajo tveganje za izgorelost s preprostimi praksami v svojem vsakdanjem življenju?
Katere prakse za preprečevanje izgorelosti so v podjetjih Zahodne Slovenije najpogosteje uporabljene in katere se izkazujejo za najučinkovitejše?
Katera izobraževanja in delavnice podjetja najpogosteje zanemarjajo, a so ključna za preprečevanje izgorelosti med zaposlenimi?
Definicijo izgorelosti je leta 1976 prva opredelila Christina Maslach. Izgorelost je kompleksen pojav, ki se kaže v fizični, mentalni in čustveni izčrpanosti izgorelega posameznika. Zadnja leta je bilo govora o sindromu izgorelosti veliko, manj pa se je govorilo o specifičnih metodah za njeno preprečevanje. Ko izgorelost enkrat nastopi, nam pomoč lahko ponudi zgolj zdravstvena stroka, sledi pa večmesečno, lahko tudi večletno okrevanje. Stroški za posameznika so visoki in se zdijo brezkončni.
Kaj pa za podjetja? Nabor negativnih posledic, ki višajo stroške, je širok, od absentizma in padca produktivnosti, do fluktuacije zaposlenih. S praksami za preprečevanje izgorelosti, ki so lahko implementirane na ravni posameznika (samoiniciativne) ali na ravni podjetij, pa se tovrstnim posledicam izgorelosti lahko izognemo. Murgić (2023) je v svojem delu iz teoretičnega in empiričnega vidika preučevala, katere prakse za preprečevanje izgorelosti implementirajo podjetja v Zahodni Sloveniji z namenom nižanja možnosti oz. preprečevanja nastanka izgorelosti pri svojih zaposlenih in kako dojemajo učinkovitost teh praks. Kvantitativna raziskava je temeljila na vzorcu 101 anketirancev.
Opredelitev praks za preprečevanje izgorelosti
Prakse za preprečevanje izgorelosti se lahko izvajajo na ravni posameznika in oz. ali na ravni organizacije. Običajno je največji poudarek prav na praksah na ravni posameznika, prepogosto pa se zanemarja učinek na organizacijski ravni. V nadaljevanju so predstavljene prakse na ravni posameznika, ki se nanašajo na tri področja: delo, dom in osebo (Otto in drugi, 2019):
- povečanje/vzdrževanje nadzora nad delom,
- povečanje/vzdrževanje socialne podpore nadrejenega,
- povečanje/vzdrževanje socialne podpore sodelavcev,
- iskanje povratnih informacij,
- iskanje/izvajanje nalog, ki dajejo energijo,
- zmanjšanje zahtev pri delu,
- vzdrževanje/povečanje avtonomije na domu,
- ukvarjanje s sprostitvenimi dejavnostmi,
- vzdrževanje/povečanje socialne podpore družine/prijateljev,
- zmanjšanje zahtev na domu,
- vzdrževanje/izboljšanje telesnega zdravja,
- vzdrževanje/izboljšanje duševnega zdravja.
Med prakse za preprečevanje izgorelosti na ravni organizacije pa štejemo naslednje (West in drugi, 2018; Shanafelt in Noseworthy, 2017):
Več v kategoriji Psihologija
Uredništvo HR&M
HR tehnologija: IKEA Slovenija kot primer dobre prakse pri uvedbi sistema za upravljanje zaposlenih
Uredništvo HR&M
Boljši odnosi, manj birokracije – ključ do visoke delovne uspešnosti
Uredništvo HR&M
Na kaj se bo HR osredotočil v letu 2025: Spreminjanje prioritet glede ugodnosti za zaposlene
Uredništvo HR&M
HR tehnologija: nasveti treh strokovnjakinj
