STAREJŠI ZAPOSLENI IN MEDGENERACIJSKO SODELOVANJE
Staranje populacije je dolgoročni trend, ki se je v državah razvitega sveta začel pred več desetletji. Viden je v spreminjanju starostne strukture populacije, odraža pa se v naraščanju deleža starejših oseb in upadanju deleža ljudi v delovni dobi1. Problematika staranja v 21. stoletju je eden največjih izzivov sveta, saj staranje populacije postaja vse bolj očitna resničnost vseh družb in se pojavlja v kontekstu globalnih ekonomij ter hitrih tehnoloških in kulturnih sprememb2.
Literatura navaja tri ključne razloge za omenjene demografske spremembe: upadanje rodnosti, daljšo pričakovano življenjsko dobo in staranje najštevilnejše baby boom generacije, torej ljudi, rojenih v letih med 1946 in 1964, ki so leta 2011 začeli vstopati v 65. leto starosti, leta 2030 pa bodo vsi stari 65 let in več3.
Številke v projekcijah staranja prebivalstva so zgovorne. V Evropski uniji (EU-28) naj bi se po projekcijah Eurostata delež oseb, starih 65 let in več, povečal z 18,5 % v letu 2014 na 28,8 % v letu 20804. V Sloveniji naj bi se po Eurostatovi projekciji prebivalstva delež oseb, starih 60 let in več, povečal z 21,1 % v letu 2008 na 39,0 % v letu 20605, v ZDA pa naj bi se delež oseb, starih 65 let in več, povečal s 15 % v letu 2014 na 24 % v letu 2030, kar pomeni, da se bo ta starostna skupina več kot podvojila – s 46 milijonov bo zrasla na 98 milijonov oseb6.
Zaradi navedenih demografskih sprememb postajajo starejši v državah razvitega sveta vse večja in vse bolj pomembna družbena skupina, spreminja pa se tudi njihova vloga v družbi. Zaradi napredka medicine so se poleg podaljšanja življenjske dobe izboljšali tudi splošno zdravje in vitalnost starejših ljudi ter njihov življenjski slog.