Vodenje

Veščine vodenja: Zakaj tako radi lepimo etikete na ljudi? 

Čas branja 10 min

Dobro vodenje se ne začenja z orodji, temveč z notranjo držo. Zavestno vodenje pomeni, da znamo prepoznati svoje odzive, ohranjati notranjo stabilnost in ustvarjati prostor za sodelovanje. Ta članek ponuja konkretna izhodišča, kako to uresničiti v praksi. 

Izvedeli boste: 
Zakaj sodbe in etikete zmanjšujejo našo sposobnost vodenja ter kako jih nadomestiti z radovednostjo. 
Kako čuječnost, psihološka odpornost in odprtost za povratne informacije krepijo notranjo stabilnost in kakovost odnosov. 
Katere konkretne prakse lahko takoj uporabite, da boste bolj zavestno vodili – sebe in druge. 

Raziskave kažejo, da polovico časa razmišljamo o nečem drugem kot o tem, kar trenutno počnemo (1). Posledica tega ni le zmanjšana učinkovitost, temveč tudi zmanjšana povezanost - s sodelavci, cilji in samim seboj. 

Ob tem se pogosto osredotočamo na strategije, kulturo ali formalne modele vodenja – vendar pozabljamo, da se vsak vodstveni slog začne pri posamezniku. Pri njegovi sposobnosti, da zazna svoje notranje odzive, jih regulira in se v ključnih trenutkih odloča zavestno. To je temelj zavestnega vodenja. 

Prispevek osvetljuje štiri preproste, a psihološko utemeljene prakse, s katerimi lahko vsak posameznik – ne glede na formalno vlogo – vpliva na kakovost odnosov, varnosti in prisotnosti v svojem timu. V ospredju so mikrodejanja, ki krepijo samozavedanje, zmanjšujejo reaktivnost in odpirajo prostor za razvoj potencialov – zase in za druge. 

Zavestno vodenje ni izoliran proces – vedno se odvija v kontekstu organizacijske klime in odnosne dinamike, ki jo soustvarjamo vsi. 

  1. Več radovednosti, manj sodbe 

Ste se že ujeli v trenutku, ko ob imenu sodelavca na zaslonu telefona nehote zavijete z očmi? Ali pa ko, še preden sodelavec dokonča misel, v glavi že sestavljate svoj odgovor — prepričani, da točno veste, kam meri? Morda ste kdaj reagirali z blagim cinizmom, ker ste prepričani, da »vse to že poznate«. Ali pa ste sodelavca mimogrede komentirali v njegovi odsotnosti — in če bi vas slišal, bi vas stisnilo pri srcu? 

V vsakdanjih interakcijah pogosto zapademo v avtomatizem kognitivnega etiketiranja – ljudi hitro uvrščamo med »nesposobne«, »preobčutljive« ali »težko dostopne«. S tem zmanjšamo kompleksnost posameznika na eno samo lastnost, kar onemogoča celostno razumevanje in omejuje možnosti za pristno sodelovanje. Ko nekoga enkrat označimo — »ta je nesposoben« ali »vse jemlje osebno« — je to, kot bi nanj nalepili nalepko, skozi katero nato filtriramo vsako njegovo vedenje. Takšne etikete postanejo zamegljena očala: ne vidimo več osebe v njeni celoti, temveč le svojo lastno interpretacijo. In s tem izgubljamo stik — z radovednostjo, z osebo in s potencialom za učenje. 

Ko nekoga enkrat označimo — »ta je nesposoben« ali »vse jemlje osebno« — je to, kot bi nanj nalepili nalepko, skozi katero nato filtriramo vsako njegovo vedenje. 

Takšen odziv ni naključen. Ko sodimo, pogosto pravzaprav ščitimo sebe. Potreba po tem, da »imamo prav«, ni zgolj kognitivna ali moralna naravnanost — pogosto gre za obrambni odziv na zaznano psihološko grožnjo. Naš sistem varnosti se aktivira že ob kritiki, tišini na sestanku ali zadržanem pogledu sodelavca. Čeprav gre pogosto le za psihološko ogroženost — občutek, da je ogrožena naša vrednost, kompetentnost ali pripadnost — naše telo reagira, kot da gre za resnično nevarnost. 

A v zavestnem trenutku lahko naredimo drugačno izbiro. Premik iz »potrebe, da imam prav« v držo radovednosti odpira prostor za stik in sodelovanje (2). V tem drobnem notranjem obratu se skriva moč za drugačne odnose – bolj pristne, bolj človeške. 

💡Izziv za prakso: Predstavljajte si, da so vaše misli transparentne — vidne vsem. Kako bi to vplivalo na vaš notranji dialog, na način, kako razmišljate o drugih? Bi bili bolj radovedni, manj kritični? Namesto da hitro sklepamo, poskusimo naslednjič raje vprašati: »Kaj je v ozadju tega vedenja? Kaj ta oseba potrebuje? Česa ne vidim?«  

  1. Čuječnost: pot do prostora med dražljajem in odzivom 

Če je radovednost povabilo, da se srečamo z drugim, potem je čuječnost povabilo, da se najprej srečamo s sabo. Ko prepoznamo lastne avtomatizme — sodbe, impulze, reakcije — dobimo tistih nekaj ključnih trenutkov, ko lahko zavestno izberemo svoj odziv. Prav ta prostor med dražljajem in odzivom je eden temeljnih gradnikov čustvene inteligence. A čuječnost ni le mentalna praksa, je tudi globoko telesna izkušnja. 

Čeprav jo pogosto razumemo kot orodje za sproščanje, čuječnost (angl. mindfulness) v psihološkem smislu pomeni sposobnost zavedanja trenutne izkušnje — telesne, čustvene, miselne — brez potrebe po takojšnjem odzivu ali spremembi. Gre za način zaznavanja, ki nam omogoča več jasnosti in stabilnosti v kompleksnih situacijah. Prisotnost, ki jo razvijamo skozi prakso čuječnosti, nas uči razlikovati med tem, kaj se zares dogaja tukaj in zdaj, in tem, kar v nas odzvanja kot pretekli odmev. 

Oznake:
Številka:

Več v kategoriji Vodenje

Več člankov iz te kategorije