Za ravnovesje se odločimo sami
Čas branja 6 minFebruarja je minilo enajst let, odkar sem se podala na svojo podjetniško pot. Enajst let ni malo, če v to vključiš še družinsko življenje, kjer sem iz »jaz« preskočila v »upravljanje« šestčlanske družine. Ko me kdo vpraša, kako mi to uspeva, se pošalim, da sem pač v tem času postala »logistični guru«. Vendar, če pogledam bolj od daleč, situacija niti ni tako daleč od resnice. Rada delam in ni me strah izzivov, strah me je dolgočasnega in enoličnega dela, hkrati pa obožujem svojo družino in si ne želim, da bi me moji otroci klicali po imenu, ker bi za njih skrbeli drugi ljudje.
In potem sem tu še jaz … ali pa bolje rečeno: jaz sem na prvem mestu. Moja filozofija je namreč zelo preprosta: če se bom dobro počutila (fizično in psihično), potem bom lahko normalno funkcionirala v krogu mojih najljubših ljudi in tudi v karieri.
Danes je iskanje harmonije med delovnim časom in zasebnim življenjem presneto težavna naloga, saj nas je tehnologija prisilila, da smo vedno na voljo in vedno dosegljivi – doma, na dopustu, med vikendi. Delo v odnosih z javnostmi je eno izmed tistih, pri katerih moraš biti (ali pa naj bi bil) dosegljiv 24/7. Kar smo včasih uredili po faksu in pozneje e-pošti, so spremenili mobilni telefoni, danes pa je vojska v obliki pametnih telefonov, tablic, družbenih omrežij in drugih »vedno odprtih« komunikacijskih kanalih. Svet se ni spremenil samo za mlajše generacije – ki jih vsi z začudenjem ali bolje rečeno zaskrbljenostjo gledamo in zmajujemo z glavo, da se premalo gibajo, ne socializirajo in da nikoli ne bodo vedeli, kako se skače gumitvist – svet se je spremenil prav za vse v poslovnem svetu. Kako se torej spopasti s tanko linijo med zasebnim in službenim delom? Ta harmonija in ravnovesje seveda za vsakega pomeni nekaj drugega in osnova zagotovo je, da se poznate, ker smo vsi »naštelani« malo drugače. Spremembe, na katere sem se skoncentrirala in kjer sem si jaz morala naliti čistega vina, so zajete v spodnjih točkah. Poglejte, ali se kje najdete.
Morilec št. 1 je perfekcionizem
Številni kolegi, s katerimi sem delala ali pa se vsaj veliko družila, so imeli do sebe visoke zahteve, ki so si jih privzgojili že v šoli ali pri hobijih v otroštvu, času, ko sta bili to edini nalogi, v katerih smo se morali izkazati. Takrat je zasledovanje cilja »biti najboljši« vsak lažje obvladoval, ker poleg tega nismo imeli nobene druge večje obremenitve ali zadolžitve. Pozneje v življenju pa naše odgovornosti rastejo kot gobe po dežju, ko se vzpenjamo po karierni lestvici in si ustvarimo družino. Takrat je ta potreba po popolnosti preprosto preveč destruktivna in kmalu se lahko soočimo z izgorelostjo. Kako sem (smo) to reševali? V iskanju odličnosti in ne popolnosti. Je lažje.
Odklop
Tehnologija nam je res pomagala pri lajšanju življenja. Naši starši so denimo plenice prali na roke … zmrazi me ob sami misli, priznam. Če se vrnem še malo nazaj, do dedkov in babic, pa verjetno že naše generacije ne bi preživele zime, saj je bil koncept samooskrbe jasno razdelan in izveden. Pa še lahko seveda naštevamo. Je pa ta revolucija prinesla tudi temno plat, ki ji jaz rečem popolna dosegljivost. V srednji šoli smo se jasno vnaprej dogovorili, kje in ob kateri uri se dobimo, danes je teh klicev in sporočil malo morje za navadno večerjo s prijatelji. Dejstvo je, da se tudi delo s tem nikoli ne konča. Tukaj pa pridemo do ključne težave, če želimo v svoje življenje vpeljati ravnovesje. Uživanje trenutka zahteva izklop iz vseh naprav, saj je dovolj, da na svojem telefonu vidimo utripajočo lučko ali ikono za e-pošto, sms, Viber, Twitter, Instagram in/ali FB, da se iztrgamo iz doživljanja sedanjosti. To velja za zasebne in službene zgodbe. V resnici si moramo priznati, da prav vsako sporočilo ni krizno in življenjskega pomena. Ne samo to: raziskovalci so jasno pokazali, da so nekajurni odklopi sredi dela, ki jih namenimo poglobljenemu delu, odlično vplivali na produktivnost. Vsak pisk nas namreč iztrga iz fokusiranega dela in posledično potrebujemo čas, da ta fokus znova najdemo. Ste šef? Pustite ljudem, da delajo brez velikega števila motenj ter da počivajo in se osredotočijo na družino, ko so doma.
Psihična in fizična kondicija
Ob veliki družini in napetem delovniku je seveda najlažje iz urnika črtati sebe. Jaz na to nisem pristala oziroma sem se odločila, da se sama dam na prvo mesto in to naredim takoj zjutraj. Meditacija, joga in tek so del moje rutine, ki ji sledi zajtrk in kava (jap, odvisna sem od te brozge takoj zjutraj in ne, ne želim je zamenjati za zdrave zelene brozge). Kdaj vstanem? Pred vsemi mojimi ljubimi fanti približno dve uri. Je vredno? JA. Nikogar ne prepričujem, da je moj tempo edino pravilen ali da morajo nujno meditirati oziroma se ukvarjati z jogo. Vedno samo rečem, da si moramo za pomembne stvari v življenju vzeti čas in naše telo je pomembno, saj nas bo spremljajo kar tja do konca. Ste večerni tip? Nočna ptica? Nimate časa? Volje? Energije? Nekaj trenutkov v dnevu si mora vsaka odrasla oseba znati vzeti, pa čeprav zaradi tega ne boste pogledali prav vseh delov kakšne nanizanke. Jaz priznam, da sem se mučila z uvajanjem vsake navade, ampak nagrada je res dobra. Energije imam več kot kadarkoli in celo tek pogrešam, ko me slabo počutje položi v posteljo.
Analizirajte aktivnosti
Dejstvo je, da imamo vsi 24 ur na dan, 7 dni v tednu in običajno 365 dni v letu. Drži? Drži. Ste kdaj pogledali, kako delate v službi in katere aktivnosti vam zapolnjujejo vaš čas, ko pridete domov? Pred kar nekaj časa sem brala knjigo avtorja Tima Ferrissa, ki je v svoji uspešnici »4-urni delovni teden« dokazoval ekstremno trditev, da je trditev iz naslova mogoče udejanjiti in to z jasno opredeljenimi koraki, predlogi in možnostmi. Nekateri predlogi so me navdušili in sem jih uporabila tudi sama, seveda pa delam v taki branži, kjer bi me naročniki povprašali po zdravju, če bi jim na e-pošto odgovarjala samo ob ponedeljkih. Ne glede na to se popolnoma strinjam z delom, da je treba za dobre spremembe dobro analizirati, kje trošimo svoj čas in kje so možne izboljšave. In verjemite mi, da so vedno mogoče.
Začnite z majhnimi koraki in pojdite od tu naprej
Se spomnite novoletnih zaobljub? Jaz se niti ne vseh več. Po mojem sem jih polovico pozabila že februarja. Na začetku pa sem začela z resno vnemo. Podobno je z iskanjem harmonije in ravnovesja med tema dvema pomembnima deloma v življenju. Če želimo uvesti preveč sprememb hkrati, bomo pogoreli na celi črti. Številni si denimo rečejo: nikoli več ne bom nosil dela domov. Potem pa so prav ti prvi, ki jih vidimo, kako zapakirajo cel računalnik v nahrbtnik, preden se odpravijo proti domu. Ne boste več odgovarjali na e-pošto po določeni uri? Začnite z odklopom enkrat na teden in se počasi skozi tedne premikajte naprej. Ljudje smo zelo preprosti, ko pride do volje. Na začetku jo imamo, potem pa popusti. Zato je nujno, da uvajamo rutine počasi in nismo požrešni.
Ta »vrednota«, da smo ves čas popolnoma zasedeni, da na vprašanje, »kako si«, odgovarjamo s »saj veš, delovno/zasedeno«, je popolnoma usklajeno s prepričanjem, da je življenje eno samo trpljenje, kar je žalostno. Ravnovesje je možno, je pa res, da se moramo za to odločiti sami.
Ob veliki družini in napetem delovniku je seveda najlažje iz urnika črtati sebe. Jaz na to nisem pristala oziroma sem se odločila, da se sama dam na prvo mesto in to naredim takoj zjutraj.
