Zadovoljstvo ni dovolj za uspeh
Čas branja 9 minNeposredno ne moremo trditi, da bo oseba, ki je bolj zadovoljna, tudi bolj produktivna, saj je produktivnost odvisna tudi od drugih dejavnikov, a zaradi večjega zadovoljstva morda ne bo iskala razlogov za odhod iz organizacije.
Vokviru projekta Organizacijska energija iščemo odgovore na izzive ustvarjanja organizacijskega okolja, ki po eni strani spodbuja sodelavce k doseganju rezultatov, po drugi pa k oblikovanju okolja, kamor se radi dnevno, kljub naporom, vračajo. Atraktivno okolje omogoča izrabo vseh potencialov novih sodelavcev za doseganje zastavljenih organizacijskih usmeritev.
Ko govorimo o zadovoljstvu zaposlenih, govorimo o tem, kako zadovoljni so sodelavci s svojim delom in delovnim okoljem. To pomeni, da je posameznik lahko zadovoljen tudi, če sta obseg ali vsebina njegovega dela na minimalni ravni in mu ni treba vlagati veliko truda. Zadovoljstvo vključuje različne dejavnike, katerih merjenje daje informacije, ki jih organizacija lahko uporabi na dveh ravneh. Prva je ta, da vidi, v kolikšni meri so bili posamezni dejavniki realizirani (sistem izobraževanja, delovni pogoji, zadovoljstvo z nadrejenim, sodelavci, delovnim okoljem), na drugi ravni jih lahko uporabi za uvajanje organizacijskih sprememb, ki pripomorejo predvsem k pridobivanju in zadrževanju zadovoljnega kadra.
Zavedati se moramo, da določena stopnja zadovoljstva ne odseva tudi zavzetosti, ki je definirana kot navdušenje nad delom, pripadnost organizaciji in pripravljenost vlaganja napora v realizacijo ciljev, kar je interes organizacije. Zavzetost je odsev organizacijske kulture in strategije organizacije v smislu (pre)doseganja zastavljenih ciljev in vključevanja sodelavcev tako v odločanje o potrebnih spremembah kot njihovi realizaciji. Odražati se mora v vseh ravneh organizacije in v različnih načinih izvajanja ključnih in podpornih funkcij.
V nadaljevanju predstavljamo tri ključne dejavnike spodbujanja zavzetosti in produktivne organizacijske energije.
Osmišljanje dela in zavzetost
Eden izmed pomembnih ciljev vsake organizacije in tudi vsakega vodje je osredotočanje na pospeševanje doseganje rezultatov in ciljev zaposlenih. Vsako delovno mesto ima svoj namen in ne zgolj naloge, ki jih nekdo opravlja. Predvsem rezultat, torej tisto, kar zaposleni dosežejo, bi moralo predstavljati osnovno vodilo vedenja organizacij in vodij. Pogovor o ciljih in načinih za njihovo doseganje spada v domeno vodij. Cilji so lahko jasno določeni, ali pa so stvar vsakega vodje, da zna postaviti meje dosežkov svojih sodelavcev.
Vedeti moramo, da so zaposleni pripravljeni vlagati več truda, če svoje delo dojemajo kot nekaj smiselnega in vedo, da bo njihov trud opažen ter primerno nagrajen (priložnost napredovanja, dodatne nagrade ali druge spodbude). Tako njihovo zavzetost lahko spodbujamo skozi vsebino nalog, s katerimi se lahko sodelavec poistoveti, ima zanje primerne kompetence in avtonomijo pri njihovi realizaciji. (Ne)zadovoljstvo je pogosto povezano s tem, kako in koliko sodelavec razume, kaj se od njega pričakuje in kako rezultat poveže s tem, kaj zmore. Razumevanje in osmišljanje ciljev ter rezultatov tako na ravni organizacije kot na ravni posameznika je eden izmed ključnih vidikov za dvig produktivnosti. Mnenje sodelavca glede postavljenih ciljev namreč pogojuje njegovo vedenje1, 2.