Absentizem pomeni odsotnost z dela, pri kateri pa delodajalec upravičeno pričakuje prisotnost delavca. Absentizem v Evropi in še posebej v Sloveniji prerasel okvir individualnih zdravstvenih težav in je postal izrazit sistemski in makroekonomski izziv. 

Podatki v Evropi in Sloveniji kažejo, da gre za pojav, ki je tesno povezan s staranjem populacije oz. delovne sile, z duševnim zdravjem ljudi in organizacijo dela in ne zgolj z zdravstvenim stanjem posameznika.¹ V Sloveniji se je v zadnjem desetletju število dni bolniške odsotnosti povečalo za cca 50 %, kar se neposredno odraža v upočasnjevanju produktivnosti dela in naraščajočih pritiskih na sistem socialne varnosti.²

V Sloveniji se je v zadnjem desetletju število dni bolniške odsotnosti povečalo za cca 50 %, kar se neposredno odraža v upočasnjevanju produktivnosti dela in naraščajočih pritiskih na sistem socialne varnosti.

1. Trenutno stanje in finančne razsežnosti

Slovenija se v zadnjih letih uvršča v sam vrh Evropske unije po deležu bolniških odsotnosti. Po razpoložljivih podatkih za leto 2025 so finančne razsežnosti absentizma dosegle zgodovinski vrh.

Skupni izdatki za nadomestila zaradi bolniške odsotnosti na strani ZZZS so za lansko leto, 2025, dosegli približno 700 milijonov evrov, kar predstavlja skoraj trikratno povečanje v primerjavi z letom 2015.³ Ta znesek je potrebno dopolniti še z zneskom gospodarstva, kjer naj bi stroški nadomestil plač v breme delodajalcev (prvih 30 dni bolniške odsotnosti) presegali 500 milijonov evrov.

Stroški nadomestil plač v breme delodajalcev (prvih 30 dni bolniške odsotnosti) naj bi že presegali 500 milijonov evrov

Skupni neposredni in posredni stroški absentizma v Sloveniji tako po ocenah dosegajo oziroma presegajo 1 % BDP.⁴ Problem je, da slovenski sistem, za razliko od večine držav članic EU ne pozna zakonsko določene zgornje časovne omejitve trajanja bolniškega staleža. Takšna ureditev omogoča večletne odsotnosti brez jasnih vmesnih rehabilitacijskih ali invalidskih prehodov, kar dodatno podaljšuje izključenost posameznika s trga dela.⁵

2. Ključni vzroki in novi trendi

Glede na raziskave je potrebno poudariti, da absentizem ni enodimenzionalen pojav, temveč rezultat prepleta demografskih, zdravstvenih in organizacijskih dejavnikov.⁶ K temu je potrebno prav tako poudariti, da se je v zadnjem desetletju število delovno aktivnih oseb, starejših od 60 let, v Sloveniji povečalo za več kot 200 %.

Po 55. letu starosti se pogostost in trajanje bolniškega staleža izrazito povečata, predvsem zaradi kroničnih bolezni.⁷ Odsotnosti zaradi duševnih in vedenjskih motenj, kot so anksioznost, depresija in izgorelost, predstavljajo najhitreje rastoči segment absentizma. Povprečno trajanje teh odsotnosti presega 50 dni, kar jih uvršča med najdaljše po trajanju.⁸

Sistemske vrzeli v smislu dolgotrajnih čakalnih dob v zdravstvu ter pomanjkanje prilagoditve delovnih mest za hitrejše vračanje na delo, zgodnje poklicne rehabilitacije pomembno prispevajo k podaljševanju bolniških odsotnosti in k trajni izključenosti posameznikov iz delovnega procesa.⁹

T. i. »vikend absentizem«, analize podatkov za obdobje 2023–2025 namreč kažejo, da je približno 25 % bolniških odsotnosti odprtih ob petkih, kar upravičeno odpira vprašanja o delni instrumentalizaciji sistema.¹⁰

3. Vloga detektivov pri obvladovanju zlorab

Detektivi imajo v sistemu nadzora bolniškega staleža posebno in zakonsko omejeno vlogo, ki je usmerjena v varstvo družbene pravičnosti ter zaščito legitimnih interesov delodajalcev.

V praksi ločimo dve temeljni obliki dela:

• kontrolo bolniškega staleža, ki obsega preventivni obisk na domu in preverjanje spoštovanja bolniškega reda ter zdravniških navodil;
• nadzor bolniškega staleža, ki vključuje diskretno, ciljno spremljanje, kadar obstajajo konkretni indici zlorabe (npr. delo na črno, potovanja v tujino, opravljanje fizično zahtevnih del).

Izkušnje iz prakse kažejo, da se ob utemeljenih sumih zlorabe potrdijo v približno 25–30 % primerov.¹¹ Med najbolj očitnimi primeri so potovanja na druge celine med bolniškim staležem ali opravljanje težkih fizičnih del kljub diagnozam, ki izključujejo gibanje.¹⁰

5. Sistemske rešitve in pogled naprej

Učinkovito obvladovanje absentizma zahteva uravnotežen pristop, ki hkrati preprečuje zlorabe in varuje poštene zaposlene. Ključni ukrepi vključujejo:

• zakonodajne spremembe, zlasti razmislek o uvedbi zgornje časovne omejitve bolniškega staleža in pospešitev rehabilaticijskih in invalidskih postopkov;
• jasnejša in bolj konkretna zdravniška navodila, z natančno opredelitvijo dovoljenega režima gibanja, kar je vlada že sprejela, vendar s tem tudi še bolj birokratizirala zdravnike;
• organizacijsko kulturo, ki krepi pravičnost, pripadnost in zaupanje, ob hkratni ničelni toleranci do zlorab.

Bolniški stalež mora ostati varovalka za bolne, ne pa ugodnost za iznajdljive. Le s kombinacijo sorazmernega nadzora, učinkovitih rehabilitacijskih poti in vlaganja v zdravo delovno okolje je mogoče zagotoviti dolgoročno vzdržen sistem socialne varnosti.

6. Nevarnost poenostavljanja absentizma

V razpravah o absentizmu se v zadnjih letih vse pogosteje pojavlja poenostavljena naracija, ki problem bolniških odsotnosti reducira bodisi na individualno nepoštenost zaposlenih bodisi na izključno represivne ukrepe države.¹²

Takšen pristop ne le zgreši bistvo problema, temveč dolgoročno slabi zaupanje v sistem socialne varnosti in družbeno pravičnost. Podatki ZZZS in NIJZ potrjujejo, da se rast stroškov bolniških nadomestil ne nanaša zgolj na kratkotrajne odsotnosti, temveč na porast dolgotrajnih bolniških staležev, pri čemer se delež oseb, odsotnih več kot šest mesecev ali celo več kot eno leto, povečuje hitreje kot število kratkotrajnih odsotnosti.

Preberite tudi intervju z Bernardo Škrabar Damnjanović, mednarodno priznano detektivko: »Absentizem je sistemski problem.«

Posebej problematična je javna raba pojmov, kot so »vsesplošne zlorabe«, brez jasne empirične podlage. Analize kažejo, da je pri naključnih kontrolah zloraba ugotovljena v razmeroma nizkem odstotku (okoli 3–4 %), medtem ko so višji deleži potrjenih kršitev (25–30 %) značilni predvsem za primere, kjer so obstajali konkretni indici suma in je bil izveden ciljno usmerjen nadzor.¹³ To razlikovanje je ključno, saj potrjuje, da nadzor ni namenjen množični represiji, temveč selektivni zaščiti sistema in poštenih zaposlenih.

Nadzor ni namenjen množični represiji, temveč selektivni zaščiti sistema in poštenih zaposlenih

Hkrati številni strokovni prispevki opozarjajo na sistemske vrzeli, ki podaljšujejo odsotnosti: dolge čakalne dobe v zdravstvu, pomanjkanje zgodnje poklicne rehabilitacije in počasni invalidski postopki, zaradi katerih posamezniki ostajajo na bolniški tudi takrat, ko bi bila mogoča delna ali prilagojena vrnitev na delo.

Takšno stanje ne ustvarja le finančnega bremena, temveč vodi v socialno izključenost posameznika in dodatno obremenjuje delovna okolja. Izkušnje iz detektivske in delovnopravne prakse potrjujejo, da so zlorabe realen, a omejen pojav, ki pa ima nesorazmeren vpliv na zaznavanje pravičnosti v kolektivih.

Ko zlorabe ostanejo nenaslovljene, pošteni zaposleni izgubljajo zaupanje v sistem, kar paradoksalno povečuje tako absentizem kot prezentizem.¹⁴ Prav zato je nujno vztrajati pri uravnoteženem modelu, ki združuje zakonit in sorazmeren nadzor z vlaganji v zdravo delovno okolje, jasno komunikacijo pravil in učinkovite rehabilitacijske poti.

Absentizem tako ni zgolj vprašanje nadzora ali zaupanja, temveč preizkus zrelosti socialne države in sicer ali zna ta zaščititi bolne, hkrati pa preprečiti, da breme sistema nosijo izključno pošteni posamezniki.

Absentizem je več kot očitno pereča tema, ki se vse bolj zažira v slovensko delovno okolje, zato bo to tema, ki jo bomo naslovili tudi na #loveHR Summitu, Slovenskem kadrovskem kongresu 2026, ki bo 2. in 3. aprila v Portorožu. Preverite program kongresa in se nam pridružite!

Literatura in viri

1. Eurostat (2024). Absences from work. Statistics Explained.
2. ZZZS (2025). Letno poročilo o poslovanju.
3. Škrabar Damnjanović, B. (2025). Kako zlorabe bolniških staležev slabijo družbeno pravičnost. Pravna praksa, 26, 19–24.
4. Škrabar Damnjanović, B.; Dular, P. (2025). Divji ples absentizma - od zaupanja do nadzora. Združenje Manager.
5. Eurofound (2023). Working conditions in the time of COVID-19 and beyond. Luxembourg.
6. Eurofound (2024). Mental health and working conditions in Europe. Luxembourg.
7. EU-OSHA (2023). Work-related stress, burnout and long-term sickness absence.
8. ETUI (2024). The costs of work-related depression in the EU. 
9. Mlinarič, U. (2025). Dosje bolniška: gašenje brez odpravljanja vzrokov je pot v slepo ulico. N1 Slovenija.
10. Škrabar Damnjanović, B. (2025). Nadzor bolniške: detektivka razkriva zlorabe in predrzne kršitve. Finance.
11. Škrabar Damnjanović, B. (2026). Zlorabe bolniških odsotnosti: trendi, primeri in izzivi delodajalcev. Zbirka strokovnih prispevkov.
12. Mlinarič, U. (2025). Dosje bolniška: gašenje brez odpravljanja vzrokov je pot v slepo ulico. N1 Slovenija.
13. Škrabar Damnjanović, B. (2025). Nadzor bolniške: detektivka razkriva zlorabe in predrzne kršitve. Finance.
14. Škrabar Damnjanović, B.; Dular, P. (2025). Divji ples absentizma - od zaupanja do nadzora. Združenje Manager.

Več v kategoriji Pravo in davki

Družba

Mirjana Ivanuša-Bezjak

Hudič je vzel šalo – umetna inteligenca je »prekleto« resna stvar!

HRM

Gašper Gašperšič

Pogajanja za kadrovike: kako rešiti investicije v ljudi

HRM

Maruša Rome Mežek

Prezentizem: ko prisotnost ni več dovolj 

Pravo in davki

Uredništvo HR&M

Absentizem: Laični nadzor bolniških odsotnosti ni poseg v človekove pravice

Več člankov iz te kategorije