Družba

Hibridno delo: Kako fizična bližina vpliva na uspešnost ekip?

Čas branja 9 min

Videokonference, telefoni in elektronska pošta so bistveno spremenili način dela v sodobnem svetu. Omogočajo nam namreč delo na daljavo in povezovanje ljudi, ki je bilo do iznajdbe le teh nemogoče. Zaradi napredne tehnologije se pogosto predpostavlja, da fizična bližina ni več pomembna za učinkovito delo. Nasprotno pa dokazuje Allenova krivulja, ki meri vpliv fizične bližine na pogostnost komunikacije med člani skupine. 

Izvedeli boste:
Kako fizična bližina vpliva na učinkovitost komunikacije v ekipi  in kaj je Allenova krivulja?
Zakaj digitalna orodja ne morejo povsem nadomestiti osebne interakcije?
Kako bližina spodbuja možgansko sinhronizacijo, zaupanje in uspešnost timov?

Thomas J. Allen je bil profesor na MIT v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Raziskoval je razloge za razlike v uspešnosti med inženirskimi ekipami, ki so delale na podobnih projektih. Rezultati njegovih raziskav so bili za mnoge presenetljivi, saj je ugotovil, da je bila uspešnost ekip močno povezana s pogostostjo njihove komunikacije. 

Ugotovil je, da skoraj nikoli ne komuniciramo s kolegi v ločenih nadstropjih ali v ločenih zgradbah. Ta drastičen upad komunikacije med sodelavci, ki so med seboj fizično bolj oddaljeni, je danes znan kot Allenova krivulja.

Čeprav imamo danes na voljo tehnologijo, ki omogoča za takratne čase nepredstavljivo možnost takojšne komunikacije na daljavo, pa sodobne raziskave zelo presenetljivo kažejo, da je Allenova krivulja še vedno relevantna. 

Od kje izvira Allenova krivulja?

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so številne države, vključno z ZDA in Sovjetsko zvezo, različnim inženirskim ekipam dodelile podobne projekte za načrtovanje in razvoj naprednejšega orožja in opreme. Čeprav so bile naloge enake ali zelo podobne, pa so opazili veliko razliko v učinkovitosti različnih delovnih skupin. Nekatere skupine dela niso opravile tako hitro in učinkovito, kot so pričakovali. Druge ekipe pa so delo opravile precej hitreje in bolje kot druge. Zato so Allena prosili, naj razišče razlog za to. 

Ugotovil je, da najuspešnejše ekipe niso bile uspešnejše, ker bi bili njihovi člani pametnejši ali odgovornejši, temveč je bila uspešnost ekip močno povezana s pogostostjo komunikacije med člani ekipe. 

Ko je Allen začel raziskovati kakovost in pogostost komunikacije med člani delovne skupine, je ugotovil, da bolj kot so bili ljudje med sabo fizično oddaljeni, manjša je bila pogostost njihove komunikacije. Allen je zato narisal graf pogostosti komunikacije glede na medsebojno (fizično) razdaljo članov skupine. Ta medsebojna odvisnost je danes znana kot Allenova krivulja.

Krivulja kaže, da se komunikacija stabilizira pri približno osmih metrih, na večji razdalji pa obstaja le 5-odstotna verjetnost za komunikacijo enkrat na teden (Slika 1). Zaposleni, ki so sedeli več kot 25 metrov narazen, so imeli zelo nizko verjetnost komunikacije; člani ekip, ki so bili oddaljeni od 10 do 25 metrov, so imeli vsaj enkrat na teden verjetnost komunikacije; zaposleni znotraj 10-metrske medosebne razdalje, pa so najpogosteje komunicirali med seboj. 

Tudi druge raziskave kažejo, da je mnogo večja verjetnost, da bodo ljudje komunicirali s tistimi, ki sedijo poleg njih. Te raziskave podpirajo Allenovo krivuljo, ki napoveduje, da je neposredna komunikacija, ki temelji na fizični bližini ljudi, izjemno pomembna za učinkovito in uspešno delo v skupini.

Slika 1: Allenova krivulja kaže, da se pogostost komunikacije zmanjšuje z naraščajočo fizično oddaljenostjo ljudi. 

Ali je Allenova krivulja še vedno aktualna?

Oznake:
Številka:

Več v kategoriji Družba

Več člankov iz te kategorije