Duševno zdravje visoko angažiranih kadrov, tj. vodstvenih in kadrovskih delavcev, se zaradi sprememb v načinu dela, na trgu dela in pri zaposlovanju slabša. Katere varovalne dejavnike je potrebno krepiti na organizacijski in individualni ravni, da ti kadri ne zdrsnejo v izgorelost?

Izvedeli boste:
Kako se razlikujeta izgorelost in delovna izčrpanost?
Kako se stopnjujejo simptomi izgorelosti in kdaj je znak za alarm?
Priporočila in smernice za preprečevanje izgorelosti

Izsledki globalne Microsoftove raziskave iz leta 2022 kažejo, da je več kot polovica najvišjih vodstvenih kadrov (53 %) poročala o občutku izgorelosti pri delu. Globalna raziskava McKinseyja, ki je bila izvedena med  15.000 zaposlenimi in 1.000 kadrovskimi odločevalci, pa je pokazala, da je v povprečju četrtina anketiranih poročala o doživljanju simptomov izgorelosti skladno z orodjem za ocenjevanje izgorelosti (Burnout Assessment Tool). 

Navedena podatka sta skrb vzbujajoča, obenem pa tudi pričakovana. Vodstveni in kadrovski delavci so se z množico intenzivnih nenadnih sprememb namreč morali soočiti hitro in učinkovito, pogosto tudi brez ustreznih psiholoških podpornih mehanizmov. 

Zaradi narave dela pa so te skupine zaposlenih že v osnovi izpostavljene višjemu tveganju za zdrs v izgorelost. Ko govorimo o izgorelosti, se pogosto nanašamo na definicijo, ki opredeljuje izgorelost pri delu kot psihološki sindrom, ki se kaže v treh dimenzijah, in sicer :

1. z občutkom pomanjkanja energije in izčrpanosti, 
2. z mentalno oddaljenostjo od dela, negativizmom ali cinizmom ter 
3. z zmanjšano delovno učinkovitostjo.   

Izgorelost ali delovna izčrpanost?

V laičnem diskurzu se delovno izčrpanost pogosto napačno zamenjuje z izgorelostjo. Posameznik tako denimo po napornem dnevu v službi potarna, 'da je že čisto izgorel'. Dejansko delovna izčrpanost lahko vodi v izgorelost. Ključna razlika med obema pojavoma pa je, da z zadostnim počitkom delovna izčrpanost, ki nastopi po intenzivnih delovnih obremenitvah, izzveni, pri izgorelosti pa samo počitek za okrevanje ni dovolj. 

Izgorelost običajno poteka v različnih stopnjah, ki se po intenzivnosti znakov stopnjujejo.

Pomembno je razumeti, kako se izgorelost kaže. Torej, kateri so tisti znaki, po katerih jo lahko prepoznamo. Pšeničny denimo navaja tri stopnje izgorelosti:

• Stopnja izčrpanosti: prisotni so telesni simptomi izrazite utrujenosti, ki ne mine po počitku, pojavijo se lahko prebavne motnje, težave z nespečnostjo, v čustvenem smislu pa se oseba sooča z občutki razočaranja, žalosti, krivde. Oseba ima občutek, da svojo življenjsko situacijo še nadzoruje. 
• Stopnja preizčpanosti: značilni so bolj intenzivni telesni simptomi, ki se kažejo kot glavoboli, telesne bolečine in podobno. Oseba se običajno sooča z močnimi občutki ujetosti, jeze, nemoči, ki jih težje obvladuje. Postopoma se umika iz socialnih stikov ter delovnega okolja.
• Sindrom adrenalne izgorelosti: simptomi iz prejšnjih dveh stopenj so tako intenzivni in predstavljajo tako močan stres, da lahko za posameznika predstavljajo trajne posledice. Gre za motnje spanja, bolečine v sklepih in mišicah, prenasičenost z dražljaji, prebavne motnje. Oseba nenadzorovano pada v jok ali ima izbruhe jeze, ni zmožna odločanja, načrtovanja, se popolnoma umakne iz socialnih stikov, lahko je samomorilna.

Izgorelost je posledica organizacijskih in individualnih dejavnikov

Več v kategoriji Psihologija

Družba

Dani Mirnik

Spanje: Vpliv izmenskega in nočnega dela na zdravje zaposlenih 

Prakse

Vanja Witwicky

Work + Vacation = Nova enačba dela: Workation kot strategija produktivnosti in zavzetosti

Vodenje

dr. Marijeta Kobetič

Kako sta povezana zaupanje in motivacija? 

Družba

dr. Vesna Miloševič Zupančič

Nova raziskava: Pričakovanja mladih na trgu dela 

Več člankov iz te kategorije