O tem, kako ljudje razvijamo svoja karierna sidra, jih udejanjamo pri delu in se soočamo s spremembami na svoji poti, sem spregovorila z mag. Heleno Mazi Golob in dr. Marjanom Pogačnikom.

Pri obeh sogovornikih sem najprej naredila analizo kariernega sidra z vprašalnikom (Shein, 1990), potem pa sem z obema opravila še osebni intervju, z namenom podrobnega raziskovanja njunih kariernih poti. Zanimalo me je predvsem, kdaj in kako sta razvijala svoje kariere glede na prevladujoče karierno sidro, se je to skozi kariero spremenilo in kako udejanjata svoje karierno sidro v praksi.

Klic tehnično-funkcionalnega sidra

Najprej sem se imela priložnost pogovarjati z mag. Heleno Mazi Golob, direktorico kadrovske službe v podjetju Elektronabava. Njena karierna pot je pritegnila mojo polno pozornost ob nedavni zamenjavi službe. Z mesta ravnateljice OŠ Trzin je odšla v elektrogospodarstvo na mesto vodje kadrov. Lahko bi rekli, da je naredila kar dvojno tranzicijo: iz javnega sektorja v gospodarstvo in z mesta prve osebe v hiši, torej vodje, na precej strokovni nivo. Pri strokovni analizi njenega kariernega sidra je močno izstopalo tehnično-funkcionalno sidro.

O čem ste sanjali, kaj ste želeli postati, ko ste bili še otrok?

Že v prvem razredu osnovne šole sem vedela, da želim postati učiteljica. Imela sem zelo dober model posnemanja v svoji prvi učiteljici in se praktično zaljubila v ta poklic. Mama je sicer želela, da si izberem poklic, ki mi bo čim prej ponudil možnost samostojnega preživetja in tako sem ob koncu osnovne šole razmišljala, da bi postala frizerka. Ko sem to omenila v šoli, so mojo mamo poklicali na »zagovor« in jo prepričevali, da me je ob tako dobrih ocenah, kot sem jih imela, škoda za ta poklic. To je le še potrdilo mojo prvotno izbiro, učiteljica želim postati. Po končani gimnaziji sem se vpisala na pedagoško fakulteto, kjer sem končala smer razredni pouk. Zanimal me je tudi študij psihologije, toda strah pred sprejemnimi izpiti iz matematike, ki je nikoli nisem marala, me je znova vrnil k moji prvotni izbiri. Od takrat dalje ni bilo več dvoma. Po končani pedagoški fakulteti sem opravila še magisterij iz poučevanja na razredni stopnji na isti fakulteti.

Vaša prva zaposlitev?

Svojo prvo zaposlitev sem dobila, še preden sem diplomirala. Eno leto sem delala v podaljšanjem bivanju, potem pa sem štirinajst let poučevala spoznavanje narave in družbe, spoznavanje narave in kot zakleto tudi matematiko, s katero si nikoli nisva bili prav blizu. Celo dodatni pouk iz matematike so mi dodelili, kjer sem dobila v razred same »brihtne« učence, tako da sem se morala kar pošteno pripravljati na ta pouk, obenem pa sem dobila tudi priložnost, da uspešno razrešim svoj strah pred matematiko. 

Vaše prvo napredovanje?

V novem okolju me imajo morda zaradi moje zagnanosti za učenje za »čudno«, toda ravno prenos strasti do vseživljenjskega učenja vidim kot svoje poslanstvo v novi vlogi. To, kar vemo danes, je le kapljica v morje, mar ne?

Spočetka nisem imela kakšnih posebnih ambicij, morda tudi zato, ker sem vmes postala mati štirim otrokom in mi je veliko napredovanj preprosto spolzelo med porodniškimi dopusti. Pač ni bil še pravi čas. Moje prvo resnejše napredovanje je bilo tako na delovno mesto pomočnice ravnatelja. Dobili smo novega ravnatelja, ki je objavil interni razpis za svojega pomočnika in jaz sem se prijavila, bila edina kandidatka in izbrana. Tako sem počasi začela od blizu spoznavati, kaj dejansko pomeni vodenje šole, saj sem bila vpeta v večino področij delovanja šole. Po dveh letih sem se tega dela kar malo naveličala, čutila sem konflikt dveh vlog: po eni strani sem opravljala strokovno vlogo, saj sem takrat še vedno tudi poučevala, po drugi pa vodstveno. Včasih nisem več vedela, ali je še primerno, da grem s sodelavkami na kavo, v naslednjem trenutku pa jim dodelim dodatne ure v obliki nadomeščanja. V meni je zrasla ambicija, da se preizkusim v vlogi ravnateljice. Nikoli nisem pomislila, da bi to vlogo prevzela v »svoji« šoli, zato sem se začela ozirati po okoliških šolah, spremljati razpise, reelekcije, upokojitve … Ta priložnost se mi je kmalu ponudila in želja se je uresničila. Na mestu ravnateljice sem bila devet let. Na to obdobje imam lepe spomine. Pri delu ravnateljice sem najbolj uživala takrat, ko sem imela opravka s kadrovskim delom, svojevrsten izziv pa mi je predstavljalo tudi delo z vzgojno zahtevnejšimi učenci in njihovimi starši. Kot ravnatelj si namreč »deklica za vse«, odgovoren za pedagoško delo, učence in otroke v vrtcu, zaposlene, investicije, sodelovanje s starši ter lokalno skupnostjo in še bi lahko naštevali. Tako sem proti koncu drugega mandata vse močneje čutila željo po specializaciji na določenem področju, saj vseh naštetih področij ni mogoče enako dobro obvladati.

In potem je prišel nov klic?

Točno tako, kar naenkrat sem začutila močan klic, da moram nekaj spremeniti, Ta občutek se je še zlasti poglobil, ko sem zaključila program MBA na Ekonomski fakulteti. Naenkrat se mi je začelo dozdevati, da znanja, ki sem ga s tem študijem pridobila, v šoli nekako ne morem uporabiti, prežemal me je občutek, da sem »prerasla to vlogo« in da v njej ne morem več osebno rasti, zato sem začela razmišljati o večji spremembi in se odločila poiskati priložnost v gospodarskem sektorju.

In kaj je bila kritična tranzicijska točka za to odločitev?

Neprožnost šolskega sistema. Kot ravnateljica npr. nisem imela možnosti nagraditi dobrih sodelavcev. Resda sem ravnateljica postala v času največje gospodarske krize, toda nagrajevanje uspešnih je glavno orodje vodje in to nam je bilo z uvedbo ZUJF-a in drugih varčevalnih ukrepov onemogočeno. Po drugi strani se zaradi togosti delovnopravne zakonodaje ne moreš zahvaliti za sodelovanje tistim, ki svoje vloge ne izpolnjujejo v skladu s pričakovanji. Opazila sem tudi, da smo se nehali učiti drug od drugega in da v strokovnem smislu drug drugemu ne moremo ničesar več dati. To je znak, da moraš oditi, če želiš naprej rasti in omogočiti nadaljnjo rast tudi drugim.

Kakšna je bila pot do iskanja prve karierne priložnosti v gospodarstvu?

Moram odkrito povedati, da ni bila prav lahka. Čeravno sem imela jasno začrtane ambicije in sem iskala delo na kadrovskem, a hkrati vodstvenem področju, sem napisala kar precej prošenj, na precej od njih nisem prejela nobenega odziva, kaj šele, da bi bila povabljena na razgovor. To sem pripisovala dejstvu, da imam na eni strani previsoko izobrazbo ne ravno tipične smeri za gospodarstvo, na drugi strani pa nobenih delovnih izkušenj v gospodarstvu. Včasih sem se počutila, kot da imam na čelu napisano »Pozor, javni sektor!«, zaradi česar me nihče ne mara najeti. A zaupala sem v svoje znanje, ki sem ga v tem času pridobila, v svoje osebnostne lastnosti in v to, da bom nekoč naletela na podjetje, ki gleda širše, in ceni neobičajne kombinacije znanja, delovnih izkušenj in osebnostnih lastnosti. In Elektronabava, kjer sem zdaj po šestih mesecih, kot pravijo, še na medenih tednih, je po mojem mnenju takšno podjetje.

Delo na kadrovskem področju so bile vaše sanje. Kako se uresničujejo?

Da, res se uresničujejo. Glede na moje močno izraženo tehnično-funkcionalno sidro sem dobila priložnost, da se posvetim specializaciji. Zame je tu skorajda vse novo, kar pomeni, da imam ogromno priložnosti za učenje in pridobivanje znanja, ki je zame ena izmed najpomembnejših vrednot. Tako sem se npr. prvič srečala z ocenjevalnimi centri in lahko rečem, da mi delo s tem orodjem zelo leži in ga rada uporabljam pri izboru kadrov. Drugi izziv, ki sem ga dobila takoj na začetku, je uskladitev našega poslovanja s Splošno uredbo o varovanju osebnih podatkov, intenzivno sem vpeta tudi v prenovo nagrajevalnega sistema, kjer uvajamo BSC (Balanced Scorecard) ipd. V svojem bistvu pa sem še vedno učiteljica, saj me podjetje s pridom porabi tudi za pripravo raznih predavanj in delavnic za sodelavce, kar mi je v veliko veselje.

Nikoli ne bom sebi dovolila, da se neham učiti, to bi bila zame smrt. V novem okolju me imajo morda zaradi moje zagnanosti za učenje za »čudno«, toda ravno prenos strasti do vseživljenjskega učenja vidim kot svoje poslanstvo v novi vlogi. To, kar vemo danes, je le kapljica v morje, mar ne?

Kaj pa imate najraje v tej novi vlogi?

Področje razvoja ljudi. Mislim, da ljudje cenijo moje znanje in to, da jim ga skušam predati, čutijo kot dobro, čeravno vsi še ne vedo, zakaj bi to sploh potrebovali. Znanje je zame najvišja vrednota in zelo veliko tudi sama investiram vanj. Tako trenutno zaključujem tudi doktorski študij na pedagoški fakulteti, kjer proučujem profesionalni razvoj učiteljev v povezavi z uspešnostjo učencev na nacionalnem preverjanju znanja. 

Torej povezano z razvojem ljudi. Kaj vas še motivira?

Opazila sem tudi, da smo se nehali učiti drug od drugega in da v strokovnem smislu drug drugemu ne moremo ničesar več dati. To je znak, da moraš oditi, če želiš naprej rasti in omogočiti nadaljnjo rast tudi drugim.

Da, pedagoškega področja ne morem kar zapustiti, po drugi strani pa si tudi zelo želim pridobiti doktorat, ker mi formalna izobrazba veliko pomeni. Poleg možnosti učenja pa me motivira tudi uspeh. Na tista področja, kjer se še ne čutim dovolj kompetentno, se nerada spuščam, ne da bi jih najprej dodobra spoznala. Motivira me tudi možnost strateškega sooblikovanja sistema. Na tem mestu, kjer sem danes, je sedem let vladala tako rekoč praznina. Na meni je, da oblikujem strategijo in vizijo razvoja kadrovske službe in tako pospešeno iščem znanja, ki mi bodo to omogočila na najvišji kakovostni ravni. Rada bi uresničila tako lastna pričakovanja kot tudi upravičila zaupanje vodstva.

V katerem delu pa najmanj uživate, pa ga vseeno morate opraviti?

Zelo iskreno – najtežje mi je odpuščanje zaposlenih, saj imam s tem kot nekdanja javna uslužbenka zelo malo izkušenj. V začetku so mi bila neprijetna tudi razna – jaz jih imenujem – poslovnosekretarska opravila, ki so jih prej zame opravljale pomočnice in tajnice. A, ko pridejo na vrsto takšne naloge, si pomagam z rekom: Kar je treba narediti, ni težko.

Kako pa bi vaš sanjski poklic opisali najboljšemu prijatelju?

Vaše vprašanje me je vrnilo v otroštvo. Bila bi učiteljica v najširšem pomenu besede. Mogoče profesorica na fakulteti. Dober učitelj drugim omogoča učenje, vzgaja (osebni razvoj), pomaga drugim postati boljši, seveda pa ob tem raziskuje in poglablja tudi svoje strokovno področje.

Sedanja organizacija mi v marsikaterem pogledu omogoča živeti moje sanje. Daje mi dovolj delovnih in učnih izzivov, nudi mi ustrezno dinamiko razvoja v mednarodnem okolju ter možnost sodelovanja z različnimi ljudmi in pridobivanje raznolikih izkušenj.

Naša sogovornica je torej zelo zgodaj v otroštvu zasidrala svoje srce na ključna področja delovanja. Tehnično-funkcionalno sidro se je razvilo zelo zgodaj in čeprav je devet let delovala kot ravnateljica, kjer bi prej pričakovali prevlado menedžerskega sidra, je znova »zaslišala« klic po specializaciji ter izgradnji nove učne krivulje, pri čemer je znova začela udejanjati prvotno tehnično-funkcionalno sidro.

Klic menedžerskega sidra

Drugi sogovornik je dr. Marjan Pogačnik, direktor podjetja Iskra-Mehanizmi, ki funkcijo direktorja uspešno opravlja že trinajst let. Meni zelo dragocen sogovornik, kajti pri njem sem imela možnost dvakrat testirati karierno sidro. Prvič pred trinajstimi leti, v postopku selekcije za izbor novega direktorja, in drugič ob pisanju tega prispevka. V obeh merjenjih je pri njem močno izstopalo menedžersko sidro.

Kaj ste želeli postati kot otrok?

Hmm, (premor) mislim, da zelo blizu temu, kar imam danes. Skratka nekaj uspešnega. Celo moja hiša je precej podobna tisti, o kateri sem sanjal kot otrok.

Ste tudi srednjo šolo in fakulteto izbirali po tem, kar ste želeli postati?

V tistem času nisem imel na voljo veliko podatkov za kakovostno odločitev. Glede na to, da sem bil dober učenec, je bila že kar mantra, da te pošljejo v gimnazijo. Po gimnaziji pa sem odšel na strojništvo, predvsem zaradi tega, ker je veliko mojih kolegov študiralo tam in sem si mislil, bo že prav tako. Ko sem končal študij strojništva, sem se zaposlil v IskraEmeco na mestu konstruktorja v razvoju. Toda to je bilo ravno v času, ko je Jugoslavija razpadala. V Iskri niso našli primernega dela zame in vse bolj sem čutil, da bom tam stagniral, zato sem se odločil za hibrid, ki je bil takrat na voljo, in sicer sem bil zaposlen v Iskri, študiral pa sem na fakulteti. Če bi takrat našel v podjetju pravi izziv, verjetno nikoli ne bi naredil ovinka v akademsko smer. Želel sem si le naprej, nekaj pokazati in dokazati in ta moja neuslišana želja se je manifestirala tudi v obliki zdravstvenih težav z želodcem. Tako sem torej pristal začasno na fakulteti, kjer sem pridobil doktorski naziv.

Od akademika do menedžerja – precej nenavadna pot?

Kmalu sem ugotovil, da akademski svet ni zame. Na fakulteti me je vse bolj morilo to, da nikoli nisem prav zares videl ali pa razumel rezultatov svojega dela. Večinoma so se pisali članki, ni pa bilo prave priložnosti za velike znanstvene preboje, mogoče pa tudi nisem bil zadosti pameten. Po treh letih sem se odločil, da se vrnem v industrijo, v IskraEmeco na mesto svetovalca v razvoju. Tam sem hitro spoznal, da je za uspeh pomembno še kaj drugega kot to, da znaš narisati risbo in vpisati tolerance …, zato sem se vpisal v program MBA, ki je bila prva bolj zavestna izbira. Prvič sem začutil, da potrebujem več znanj iz vodenja. Program MBA mi je odprl širša obzorja.

Vaši prvi karierni preboji v industriji?

Ko sem se vrnil s fakultete v industrijo, so mi najprej dodelili projekt, za katerega je večina menila, da iz njega nič ne bo, saj je stagniral že skorajda deset let. To je bil projekt Plinski števec. V tem projektu sem našel vse elemente neuspešnega menedžmenta, od nezadovoljnih ljudi, ki so jih deložirali na ta projekt, do nerazumevanja projekta s strani uprave. Takrat sem se začel zanimati za sisteme vodenja in želel sodelovati pri strateških odločitvah. Tedanji direktor je takrat v meni videl konkurenco in mi dodeljeval relativno nepomembne naloge, jaz pa sem vse bolj silil v ospredje. Včasih tudi preskakoval nivoje odgovornosti … Nekajkrat sem jih zato tudi dobro »dobil po prstih«, toda to mojega nagnjenja do raziskovanja sistemov vodenja ni nič zmanjšalo. Postavil sem informacijski sistem projektnega menedžmenta. Na lastno pest sem angažiral ekipo za optimizacijo poslovanja. Imel sem oporo v enem članu uprave in nekaj ljudi, ki mi je sledilo. Tako sem znotraj podjetja ustanovil Oddelek Organizacija in procesi, ki je kljub vsemu nasprotovanju preživel in postal zelo uspešen. Optimizirali smo poslovanje po celotnem podjetju in na to temo organizirali še 5-dnevno delavnico za menedžment, na kateri je bil prisoten celoten upravni odbor. Tako sem postal član kolegija. V tistem času sem prejel tudi ponudbo drugega podjetja in ko sem ravno nameraval oditi, so me zadržali s ponudbo mesta direktorja proizvodnje.

Proizvodnja je takrat štela 1500 ljudi, jaz pa v novi vlogi precej »zelen«, pa še v moji naravi je, da bi vse spremenil, kamor sem prišel. Lahko si predstavljate, da ni bilo za nikogar lahko. Toda v tej vlogi sem se precej utrdil in bil lep čas zadovoljen s svojo kariero, dokler mi ni začel presedati sistem celotne korporacije. Veliko nesoglasij v upravi, nekaj odhodov, oteženo delo … in ravno, ko sem razmišljal, kaj mi je storiti …

… se je na obzorju pokazala nova priložnost?

Točno tako, v obliki telefonskega klica g. Bavca, nekdanjega direktorja Iskre Mehanizmi, ki me je povabil k sebi za naslednika. Podjetje ni ravno blesteče poslovalo, toda takrat o tem sploh nisem razmišljal, potreboval sem nov izziv.

Ste bili deležni kariernega mentorstva?

Moje uvajanje je imelo dve plati. Prvič sem bil pozitivno presenečen, ker so imeli v Iskri Mehanizmih sistem uvajanja novozaposlenih, česar prej sploh nisem poznal. Tako sem tudi jaz dobil uvajalni list, kjer so bili zapisani procesi, s katerimi sem se moral seznaniti, in ljudje, ki naj bi jih kaj povprašal. Dvakrat me je peljal v Kamnik in mi nekaj malega povedal o ljudeh, pa enkrat me je peljal na kolegij, kjer me je bolj predstavljal, ni pa mi razkril svojega sistema vodenja. Po treh tednih si je direktor še zlomil nogo in ga lep čas ni bilo. Na mojo primopredajo je prišel naravnost iz bolnišnice. To je bilo moje formalno uvajanje, vse drugo pa je bilo samouvajanje in samoučenje. Morda je bilo prav tako, če bi vedel, kaj vse me čaka, se verjetno takrat ne bi tako hitro odločil.

Kaj štejete za svoj največji uspeh v trinajstih letih vodenja podjetja Iskre Mehanizmi?

Sanacija podjetja. Takrat sem se ukvarjal s sistemom nenehnih izboljšav, popularen je bil tudi sistem 20 ključev, tako da orodij je bilo kar nekaj na voljo. V pol leta sem zamenjal skorajda celotno vodstveno ekipo, zagrizel v lastniški problem in ga tudi rešil, nakar pa je nastopila še recesija … Ni bilo lahko.

Kaj najraje počnete v vlogi menedžerja?

Naš menedžment dolgo ni poznal vloge menedžerja, preprosto nismo znali biti direktorji. Niso znali spremljati rezultatov, znali pa so iskati izgovore, zakaj se nekaj ne da in ponavljali floskulo »Življenje je pač takšno«.

Največ energije posvečam razvoju sistema vodenja in kontrolingu, ker od tega vidim velike koristi. Osebno sem motiviran z rezultati in pravim sistemom vodenja ter kontrolingom, s tem so tudi rezultati transparentni. Naš menedžment dolgo ni poznal vloge menedžerja, preprosto nismo znali biti direktorji. Niso znali spremljati rezultatov, znali pa so iskati izgovore, zakaj se nekaj ne da in ponavljali floskulo »Življenje je pač takšno«. Začel sem jih spraševati, koliko ur smo porabili in koliko smo jih prodali … in podobno, ozaveščal o učinkovitosti. Pa so mi rekli, da tako pa ne gre oz. da bi pogojno šlo, če bi zaposlili več ljudi, pa tako smo komaj živeli. Takrat sem se odločil, da zamenjam še preostanek starega vodstva in sem vse funkcije prevzel sam ter uvedel svoj sistem vodenja ter kontrolinga. Ljudje so začeli beležiti ure, sredstva …, danes je to že vse na SAP-u, mi pa smo prehodili trnovo pot do tega.

Za učinkovito vodenje potrebuješ sistem, podatke in ljudi. Priznam, da se morda premalo ukvarjam z ljudmi. Izhajam pa iz tega, da najprej sploh nobenega sistema ni bilo. Sedaj, ko sistem deluje, bo več priložnosti, da se posvetim tudi ljudem. To pogrešam tudi v večjih slovenskih podjetjih. Eni se rešujejo tako, da hitro menjavajo ljudi, s čimer pa ne moreš dolgoročno preživeti. Ukvarjanje z ljudmi pa je tudi veliko težje brez sistema. Zame je bazični sistem vodenja PDCA (Plan, Do, Check, Act). Tako sem sam oblikoval sistem vodenja. Moja ambicija je narediti takšno podjetje, da lahko vse teče samo in se lahko brez bojazni umaknem.

Ste na tem mestu dosegli že vse, kar ste želeli?

Mislim, da sem se ujel v neko spiralo. Ko že pomisliš, da si že vse naredil, znova izgubiš nekaj višine. Če pogledam deset let nazaj, je bil zagotovo narejen velik napredek, če pa pogledam deseet let naprej, pa me ravno toliko še čaka.

Kaj pa je vaš naslednji karierni izziv?

Imam dve ambiciji. Prvič postaviti nov menedžment v Iskra Mehanizmi (namesto mene) in postaviti novo tovarno. Prva ambicija pogojuje drugo.

Tako jasno si je moj drugi sogovornik začrtal nadaljnjo karierno pot, kot je jasno, da menedžer ostane menedžer, predan sistemom vodenja. Karierno sidro je razvil v prvih letih delovnih izkušenj in ga spremlja vse do danes ter ga usmerja na njegovi karierni poti.

Namesto zaključka

Pri izbranih sogovornikih ni prišlo do spremembe kariernega sidra, kar pa seveda ne pomeni, da ni prišlo do sprememb v karieri. Oba sogovornika imata za seboj precej pestro kariero in oba odlikujejo drzne ambicije za prihodnost. Oba tudi dobro poznata svoje karierno sidro, kar jima je v veliko pomoč pri udejanjanju njunih ambicij in odločitvi, kam bosta ob naslednji priložnosti zasidrala svoje srce.

Opomba: Ta članek je bil izvirno objavljen v tiskani izdaji revije HR&M pod naslovom "Kako »živeti« svoje karierno sidro in biti uspešen?"

Več v kategoriji HRM

Družba

Sabina Lokar

2024, hvala za lekcije in HRabro v 2025

Intervju

Sabina Lokar

Intervju s Horaciom Llovetom: Kako v 15 minutah spoznati ključne lastnosti zaposlenih?

Manca Korelc

Kako kot delodajalec zasijati na LinkedInu

HRM

Nataša Centa

Delo na daljavo: Smo nanj resnično že prilagojeni?

Več člankov iz te kategorije