Mladi nas učijo, da je ustvarjalnost šport, ne umetnost
Čas branja 8 minNisem znanstvenik in bolj kot teorijam, verjamem praksi. Imajo me za strokovnjaka o ustvarjalnosti, najbrž zato, ker zadnjih osem let vodim podjetniški peskovnik Ustvarjalnik, kjer mladi razvijajo svoje prve posle. In najbrž tudi zato, ker je moj strokovni naziv »Master of Arts in Applied Imagination,« kar bi v Sloveniji prevedli kot magister uporabne domišljije …
Ta naziv si zaslužijo izključno mladi, ki so zaradi svoje neobremenjenosti in naivnosti sposobni udejanjiti nekaj, česar starejši nikdar ne bi poskusili. Skoraj desetletje sem vpleten tako v šolski sistem in mladinsko delo na eni strani, kot v podjetniški svet »odraslih« na drugi. Ta svetova sta povsem drugačna in zdi se mi, da vam lahko najbolj koristim, če vam ju predstavim – vsakega posebej in brez olepšav.
Če vprašamo akademike s tega področja, kaj je ustvarjalnost, vam bodo postregli z najrazličnejšimi floskulami o »sposobnosti sinteze različnih idej« ali pa o »ustvarjanju dodane vrednosti iz sredstev, ki so na voljo.« Definicij je tako veliko, kot je znanstvenikov, ki se ukvarjajo s tem področjem. Zato sem svoje videnje ustvarjalnosti vedno raje temeljil na izkušnjah z mladimi, ki so tako ali drugače stopili iz okvirjev. Tisti, ki so dosegli nekaj več in stopili iz povprečja, so zelo različni – a ena ključna stvar jim je skupna. Če jih vprašate, kako je možno, da so si upali slediti ciljem, na kakšen način so prišli do svoje inovativne domislice ali kako to, da so vztrajali na svoji poti ustvarjanja, skoraj nikoli ne boste prejeli odgovora. Vsi bodo pojasnili, da niso nič posebnega in da so preprosto naredili tisto, kar bi vsi ostali v njihovih čevljih. Da so prišli do dobre ideje po naključju kot posledice vztrajanja in poguma. Morda še najbolj zanimivo: nihče od njih ne zna razložiti, kaj je ustvarjalnost, niti ne bo trdil, da je ustvarjalen sam. Iz tega razloga se že nekaj časa poigravam z idejo, da ustvarjalnost ni osebnostna lastnost, temveč simptom - posledica načina razmišljanja, obnašanja in življenja posameznic in posameznikov, ki so si zastavili cilj ustvariti nekaj novega. Da torej ustvarjalnost kot taka v resnici ne obstaja. Naj pojasnim …
Vztrajanje pri eni stvari
Najbolj uspešni mladi so skoraj vsi malo posebni. Na misel mi pride dekle, ki je bilo velik ljubitelj pokemonov. Skoraj ni bilo konvencije za te animirane pošasti v Evropi, ki je ne bi obiskala. Res je bila zaljubljena v ta hobi in ves svoj prosti čas je namenila temu. Posledično je tudi vedela vse o tem področju. Ni ji bilo težko predvideti, da bo ob prihodu mobilne aplikacije Pokemon Go (saj se spomnite tistih virtualnih pošasti, ki jih je lovilo pol Slovenije) obiskovalcev teh konvencij znatno več, kot prej. Tako je začela šivati kostume v obliki pokemon pošasti in jih prodajati po platformi Etsy. Posel je bil zelo donosen.
Prvi pogoj za to, čemur rečemo ustvarjalnost, je, da smo o nekem področju dobro izobraženi. Šele ko si domenski ekspert, imaš možnost, da ustvariš nekaj, kar bo resnično inovativno – in kar bo trg želel. V nasprotnem primeru boš prišel samo do najbolj očitnih povezav in bodo te že po svoji definiciji videne in preizkušene.
Ustvarjalne posameznice in posamezniki so tisti, ki jim ni težko z zanosom slediti eni stvari in se ji povsem posvetiti. Spremljati aktualne trende. Videti, v katero smer se premika njihova »panoga« in v tem polju ustvariti nekaj novega. Nasprotno, nekdo, ki mu za neko področje ni mar, skoraj nikoli ne bo mogel ustvariti ničesar izstopajočega.
Igra, ki nima cilja
Najslabši kreativci so perfekcionisti. Če hočeš imeti vedno prav, potem se boš ves čas trudil izogniti napaki. In če ne boš pripravljen narediti kakšne napake, ne boš nikoli naredil drugače od tistega, kar predvideva konvencionalna logika. Mladi, ki so v Ustvarjalniku dosegli največje rezultate, so izstopali po tem, da jim je bilo v veselje stopati po podjetniški poti. Ni jih vodil končni rezultat njihovih projektov, ampak so uživali v svojem poslu, kot v »sestavljanju lego kock« in zaradi tega niso posebej skrbeli, če so kakšno stvar naredili tudi narobe. Zato so bili pripravljeni tvegati več in poskusiti drzne ideje, ki jih nihče drug ne bi.
Ustvarjalnost nastane takrat, ko se znajdemo v okolju, ki ne stigmatizira neuspehov. Seveda je to v poslovnem svetu pogosto težko, a zagotovo lahko dobri vodje najdejo načine, da opolnomočijo svoje zaposlene, da se ne bojijo napak.
Iterativni pristop
Še en razlog je, zakaj so perfekcionisti slabi ustvarjalci. Zelo neradi drugim pokažejo svoje delo, dokler z njim niso zadovoljni. Tako včasih celo več let »v garažah« skrivajo svoje zamislice in jih pilijo do popolnosti. To je skoraj vedno recept za propad ideje. Bistveno več bomo dosegli, če svoje zamisli od samega začetka delimo z vsemi – tako bomo že takoj soočeni s povratno informacijo s strani »trga« in deležni različnih nasvetov ali predlogov. Najuspešnejši produkti so tisti, ki so v zgodnji fazi šli na trg, pogosto še kot prototipi in so jih nato, na podlagi prvih odzivov, ustvarjalci izpilili do nečesa res izjemnega.
Nihče nima kristalne krogle, da bi sam, zaprt v garaži, ustvaril izjemno zamisel. Nasprotno – najboljša kristalna krogla je iterativni pristop – da takoj izdelamo nekaj, kar lahko pokažemo številnim prijateljem, mentorjem, strokovnjakom, deležnikom, potencialnim uporabnikom … Če bomo te nasvete znali upoštevati, jih vzeli za konstruktivno kritiko in hitro izdelali nov produkt in nato še bolj nov produkt in tako naprej, potem se bomo prej ali slej dokopali do izjemne inovacije.
Mladi se radi pogovarjajo, radi drug z drugim delijo še ne razdelane ideje, ker se ne bojijo, da si bodo na tak način uničili »strokovnost.« Njim ni tuja ameriška startupovska domislica, da moraš najprej svoj produkt narediti zadovoljivo dober, potem dober, nato zelo dober in šele na koncu odličen. Američani pravijo, da ne smeš nikoli poskušati graditi popolnega produkta, ker popolnost je samo za akademike. Mladi so podobno neobremenjeni, kar jih naredi bistveno bolj ustvarjalne.
Kvantiteta ustvarja kvaliteto
Za uspeh v poslu je vedno treba poskusiti samo še enkrat, je rek iz oddaje Štartaj, Slovenija. Zdi se kot še ena fraza motivacijskega govornika, a dejansko je zelo resnična. Kreativnost ni umetnost, ko bi avtor sedel v svojem ateljeju, gledal v strop in nato ob pomoči opojne substance doživel idejni trenutek in ustvaril popolno stvaritev. V resnici gre za prej opisan proces testiranja različnih možnosti, počasnega piljenja že obstoječega, raziskovanje priložnosti in sestavljanje vsega skupaj v celoto, ki je malenkost boljša, kot do zdaj. Gre za proces, ki se ga ne da narediti hitrejšega.
Dober poslovni nasvet je, da se da čisto vsako poslovno idejo v obliki prototipa preveriti tako rekoč takoj. Celo najbolj zahtevne inovacije, ki so terjale milijardne proračune za razvoj, so se začele z zelo preprostimi prototipi. Denimo očala Google Glass so nastala v 45. minutah, ko so razvojniki izdelali nahrbtnik s projektorjem, ki je na folijo za grafoskop projiciral sliko. To so namestili inženirju v pisarni in preverili, ali je vredno razmišljati naprej o razvoju slike na prosojnem steklu (izkaže se, da ja).
Mladim tak pristop ni tuj, saj se radi igrajo, hkrati pa so omejeni s sredstvi. Nikomur ni uspelo takoj, ampak so se več let kalili in pri tem doživeli tudi kakšen večji neuspeh. A predvsem je ključno, da nikdar niso obupali in da so se navadili čisto vsako poslovno domislico tudi udejanjiti. Mentorji jim ves čas svetujemo: če imate idejo, se vprašajte, kako jo lahko najhitreje in najceneje preverite. In potem naredite to!
Tisti, ki preverijo največ idej, imajo tudi največjo možnost, da ustvarijo nekaj novega. In potem jih bodo vsi oklicali za ustvarjalne in inovativne.
Omejitve so najboljše seme za inovativnost
Pomislite: bi lahko sploh obstajal nogomet, če ne bi zarisali črt za »avt?« Prepričan sem, da ne. Da lahko obstaja ustvarjalnost, morajo obstajati omejitve – in večje, kot so, večja je možnost, da bo nastalo nekaj resnično posebnega. Če ni denarja za nov stroj, bo nekje iznajdljiv inženir našel poceni rešitev z lepilnim trakom. Če imamo material, ki se uniči na določeni temperaturi, se bo pojavila potreba po znanstveniku, da iznajde boljšega …
Mladi so sami postavljeni na odličen položaj za trening svoje inovativnosti – ker skoraj nikoli nimajo denarja, so prisiljeni izumiti poceni rešitve. In ker niso obremenjeni s tem, kaj ni mogoče, verjamejo, da je možno iznajti kaj novega. Nauk za vse nas je, da se ne smemo ustrašiti, da smo na slabšem položaju od konkurence. V resnici je to za ustvarjalnost celo prednost.
Ustvarjalnost je najbolj podobna športu
Vidite, vse bolj se kaže, da je ustvarjalnost kar precej oddaljena od umetnosti. Ko govorim s svojimi mladimi podjetniki, jo najraje primerjam z vrhunskim športom. Več, kot vlagaš truda v vsakodnevne treninge, in bolj pogosto, ko se postaviš v situacije, ko moraš seči čez svoje zmožnosti, bolj boš napredoval. In nikoli se ne zgodi uspeh čez noč, bližnjic ni.
To bi nas moralo navdati z optimizmom – saj verjetno lahko ugotovimo, da tudi če se nam zdi, da v tem trenutku nismo ravno posebej ustvarjalni, to lahko z malo truda postanemo. Morda ne bomo naslednji Picasso, ravno tako kot bi težko pričakovali, da bomo v nekaj letih treninga pretekli maraton pod dvema urama, ampak zagotovo bomo z rednim treningom že zelo kmalu lahko tekli hitreje in dalj od večine znancev …
… Če storimo enako s treningom ustvarjalnosti, nam bo večina znancev že čez nekaj let povedala, da smo strašno inovativni.
Ustvarjalne posameznice in posamezniki so tisti, ki jim ni težko z zanosom slediti eni stvari in se ji povsem posvetiti. Spremljati aktualne trende. Videti, v katero smer se premika njihova »panoga« in v tem polju ustvariti nekaj novega. Nasprotno, nekdo, ki mu za neko področje ni mar, skoraj nikoli ne bo mogel ustvariti ničesar izstopajočega.
