MOTIVACIJA IN SISTEMI NAGRAJEVANJA V MOŽGANIH

TISA FRELIH, MAG. PSIH., RAZISKOVALKA V LABORATORIJU ZA KOGNITIVNO NEVROZNANOST IN DOKTORSKA ŠTUDENTKA NEVROZNANOSTI

Facebook
LinkedIn

Kdaj smo najbolj motivirani za delo in katere nagrade nas spodbujajo k višji produktivnosti? V kakšnih okoliščinah doživljamo dolgotrajno notranjo željo za delo, kdaj pa je visoka zagnanost le bežne narave? Čeprav takšna vprašanja porajajo nešteto individualiziranih rešitev, nam nevroznanost razmere nekoliko olajša, saj vpogled v delovanje možganov lahko nakaže smer proti relativno univerzalnemu odgovoru.

Kadar čutimo neko potrebo, ki jo želimo zadovoljiti, svoje vedenje usmerimo k doseganju ciljev, ki bi to potrebo zadovoljili. Prehranjevanje je na primer cilj, h kateremu se slehernik načeloma usmeri večkrat dnevno. Kadar smo lačni, je motivacija za odhod na kosilo dokaj velika. Mehanizem ozadja iskanja hrane je sicer relativno preprost, a to ne velja za vsa motivirana vedenja. Produktivnost na delovnem mestu je kot primer, vedenje oz. delovanje, ki je dokaj odvisno od naše motivacije za delo. Visoka notranja motivacija za dokončanje neke naloge lahko povzroči, da pozabimo na svoj prehlad in utrujenost. Nagrada, kot primer zunanje motivacije, pa lahko pomaga, da smo za delo bolj zavzeti. Vsaj za kratek čas.

Nagrajena vedenja, na podlagi izkušenj in učenja, v prihodnosti z večjo verjetnostjo ponovimo.

Teorije motivacije se združijo v možganih

Teorije motivacije so precej številne, saj poskušajo razložiti vrsto človekovih vedenj v raznolikih okoliščinah. Znana Maslowa teorija hierarhije potreb na primer pojasnjuje motivacijske vzvode na ravni posameznika. Govori o tem, da morajo biti najprej zadovoljene bazične potrebe (npr. hrana in varnost), če naj bi posameznik lahko doživel potrebo po doseganju višjih ciljev, kot so izobrazba, estetski cilji, osebnostna rast ali ugled na delovnem mestu.1 V organizacijskem okolju je priročna tudi Lockeva teorija, s katero lahko predvidimo optimalno raven produktivnosti.2 Nadalje lahko razlagamo absentizem in zadovoljstvo pri delu s pomočjo psihologije nagrajevanja, kaznovanja, bonusov, medsebojnih primerjav, notranje presoje o lastnem vložku in izkupičku itn.3,4

V vsako od teorij se je možno dodobra poglobiti in jo skušati uporabiti v praksi. Vendar pa bo odločitev o tem, katero izbrati, dokaj zahtevna, saj z eno samo teorijo težko pojasnimo motivacijo v celoti. Lahko pa predpostavimo, da imajo zadovoljni in za delo zavzeti posamezniki možgane, ki delujejo optimalno. Mehanizem motivacije zato poiščimo prav v centralnem živčnem sistemu in poglejmo, v kakšnem okolju naj bi dobro deloval.

Najboljša nagrada je dopamin

Kako torej nevroznanost razlaga motivacijo? V osnovi dokaj preprosto: Svoje vedenje ljudje usmerjamo tako, da dosežemo nekaj dobrega ali se izognemo nečemu slabemu.5 Za to dejavnost so zaslužni nevrotransmitorji oz. živčni prenašalci v možganih, ki nam s prenosi kemičnih sporočil omogočajo tudi, da smo budni, pozorni in osredotočeni na nalogo, ki jo opravljamo.

Pri nagrajevanju izredno pomembno vlogo odigra nevrotransmiter dopamin, ki prenaša kemične signale med nevroni tako, da deluje na različne receptorje v sinaptičnih špranjah. Nevroni na ta način komunicirajo med seboj, se povezujejo in tvorijo različne komunikacijske poti. Dopaminergičnih komunikacijskih poti v možganih je več, za nagrajevanje pa sta najbolj pomembni mezolimbična in mezokortikalna pot. Njuni imeni sporočata, da se ob prijetnem doživetju nekje globoko v možganih zviša raven sproščenega dopamina, ta pa nato na svoji poti do možganske skorje prečka jedro, tesno povezano z motivacijo in nagrajevanjem, imenovano nucleus accumbens.5 Obstoj možganskega centra za ugodje, so znanstveniki odkrili v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so opazovali vedenja podgan v kletki, opremljeni z ročico, s pomočjo katere se je sprožil rahel električni impulz, usmerjen v različna področja podganjih možganov.6 Hitro je bilo jasno, da so podgane zelo motivirane za pritiskanje na ročico, kadar v zameno prejmejo impulz v točno določen delček možganov.

Vendar pa ne gre le za eno možgansko področje, temveč za medsebojno komunikacijo jeder in področij (ventralno tegmentalno področje (VTA), nucleus accumbens in prefrontalna skorja), ki skupaj tvorijo koherenten možganski sistem nagrajevanja in motivacije (Slika 1).6,7 V normalnih okoliščinah ta sistem služi za nadzor posameznikovih odzivov na nagrade, kot so hrana, spolnost in socialne interakcije, zato ga dojemamo za odločilni dejavnik motivacije. V grobem deluje tako, da dopaminergični nevroni, ki so v VTA, organizmu sporočijo, ali je neki dražljaj oz. dogodek prijeten ali neugoden. Ti nevroni segajo v nucleus accumbens, ki učinke prijetnega dražljaja posreduje naprej. Te informacije med drugim prejme prefrontalna skorja, ki omogoča, da zavestno uravnamo svoje vedenje glede na informacije iz okolja. S pomočjo prefrontalne skorje na primer presodimo, ali naj si v določenih okoliščinah sploh prizadevamo za nagrado.8 Čeprav gre za evolucijsko star mehanizem, ki se je razvil z namenom, da bi bili motivirani za iskanje hrane, zavetišča in kar je še priročnega za preživetje, deluje tudi pri iskanju simpatičnih (so)zaposlenih, čokolade in denarnih nagrad. Nagrajevalni sistem se sproži tudi takrat, ko se izognemo kaznovanju.9

Slika: Nagrajevalni sistem v možganih

Pri opisanem nagrajevalnem sistemu gre torej za dobra občutja ob doseganju ciljev, hkrati pa nam pomaga tudi pri tem, da si bolje zapomnimo doživetja, tako pozitivna kot negativna. V dopaminergični komunikaciji namreč sodelujeta možganski strukturi amigdala in hipokampus. Prva nam pomaga presoditi čustveno vrednost dražljaja in vzpostaviti asociacijske povezave med dogodkom in izidom tega dogodka, hipokampus pa sodeluje pri ustvarjanju dolgoročnih spominov na dogodke ali vedenja, ki so privedla do nagrade.5 Nagrajena vedenja, na podlagi izkušenj in učenja, v prihodnosti z večjo verjetnostjo ponovimo.

Dopamin, ki poraste kot posledica nagrade, morda zveni kot nevrotransmiter za hedonizem. Vendar to označbo omaja ugotovitev, da ima ta živčni prenašalec večjo vlogo v obdobju samega pričakovanja kot pa v času doživljanja nagrade. Do tega odkritja je privedlo proučevanje sproščanja dopamina pri opicah.10 V raziskavi so bile opice večkrat zapored nagrajene s požirkom soka, kmalu za tem, ko se je v njihovem prostoru prižgala luč. Sprva je prišlo do porasta dopamina ob vsakem požirku soka. Sčasoma, po več ponovljenih poskusih, pa se je izkazalo, da sama nagrada ne povzroči več spremembe, temveč dopamin poraste že ob prižigu luči, torej ob pričakovanju požirka sladke pijače. Še več, kadar nagrada ni dostavljena po pričakovanjih, se dopaminergična aktivnost v opičjih možganih znatno zmanjša.

Usvajanje novih znanj in veščin spodbuja in vzdržuje občutja kompetentnosti in avtonomije, ki skupaj z občutkom povezanosti12 tvorijo okolje, v katerem lažje doživljamo smisel svojega delovanja in trenutke zanosa.

Tovrstne raziskave so privedle do koncepta, imenovanega pričakovanje nagrade.5 Govori o tem, da se ob dogodkih, ki nas pozitivno presenetijo, ker presežejo naša pričakovanja, zviša raven dopamina v možganih. Dogodki, ki ne zadovoljijo naših pričakovanj, oz. nas razočarajo, so povezani z upadom dopamina. Dogodki, ki se odvijajo v skladu z našimi pričakovanji, pa ne povzročijo bistvenih sprememb. Slednje pomeni, da se dopamin sprošča v zadostni, a nespremenjeni meri, kadar prejmemo pričakovano nagrado, ki nam je všeč, vendar ne preseže naših pričakovanj. Lahko bi rekli, da v takšnih okoliščinah doživljamo neprestano zadovoljstvo, ki ga ne prekineta vzhičenost ali razočaranje. Poleg tega, da z večjo verjetnostjo ponavljamo vedenja, ki privedejo do pričakovanih ugodnih ali izredno ugodnih rezultatov, se vedenjem, ki privedejo do izidov, ki ne zadovoljijo naših pričakovanj, izogibamo5 – tako v prazgodovini kot dandanes na delovnem mestu. Izkušnje nagrajevanja in pričakovanja nagrade s povečanim sproščanjem dopamina v možganih na ta način lahko privedejo do navad, a tudi razvad in odvisnosti.7 

Pomembno vlogo v procesu nagrajevanja igra še nevrotransmiter serotonin. Medtem ko se dopamin sprošča ob pričakovanju nagrade, je pravzaprav serotonin tista molekula, ki privzdigne razpoloženje v tako imenovano hedonističnih trenutkih uživanja nagrade. Lahko rečemo, da je serotonin zaslužen za to, da nam določena nagrada prija, dopamin pa za željo oz. potrebo po tej nagradi. Če v svojih možganih ne bi imeli dopamina, bi bili nemotivirani za neko dejavnost, četudi bi nam bila ponujena nagrada za opravljeno delo všeč.5 

Izkušnje nagrajevanja in pričakovanja nagrade s povečanim sproščanjem dopamina v možganih lahko privedejo do navad, a tudi razvad in odvisnosti.7

Od interakcij med nevroni do interakcij med posamezniki

Dandanes nevroznanstvena dognanja ne temeljijo več le na raziskavah, izvedenih s pomočjo živalskih modelov, saj tehnologija vse bolj omogoča neinvaziven vpogled v naše možgane. Zato imamo, predvsem s pomočjo funkcijskega magnetnoresonančnega slikanja (fMRI), nekaj vpogledov tudi v to, katere situacije privedejo do aktivacije možganskega nagrajevalnega sistema pri ljudeh.

V povezavi z Maslowo teorijo je pomembno, da ima zaposleni možnost dosega višjih izobrazbenih ciljev. Aktivnost nagrajevalnega sistema v možganih se namreč v tem primeru znatno poviša tudi v procesu učenja.11 Pridobivanja novih znanj in veščin spodbuja in vzdržuje občutja kompetentnosti in avtonomije, ki skupaj z občutkom povezanosti12 tvorijo okolje, v katerem lažje doživljamo smisel svojega delovanja in trenutke zanosa. Doživljanje zanosa pomeni, da smo v svoje delo popolnoma zatopljeni, hkrati pa preplavljeni s prijetnim počutjem zaradi povišane dopaminergične aktivnosti.13

Zaključek

Zunanji motivatorji, kot so denarne nagrade, ki prav tako učinkujejo na razpoloženje in motivacijo, naj služijo kot podpora pristopom, ki bi jih bilo v določenem delovnem okolju možno implementirati v namen krepitve prijetne delovne klime. Naj se gradnja pozitivnega in produktivnega okolja začne z razumevanjem, da je delovna motivacija močno odvisna od intrinzičnih nagrad, kot so občutek smisla, kompetentnosti, avtonomije in povezanosti.