NENEHNO UČENJE JE RECEPT ZA USPEH

Našo pozornost je pritegnil gospod  Milan Škrlj, 84-letni gospod, po poklicu farmacevt, vsestranski ljubitelj zgodovine, rodoslovja, umetnih jezikov in čebel. Gospod ima neverjetno življenjsko energijo in je lahko vsem nam vzor za vseživljenjsko učenje.  Gospod Milan Škrlj je s svojimi izkušnjami in znanjem odličen zgled ter navdih številnim generacijam, s svojimi dosežki in zanimanji pa odličen recept za dolgo in kakovostno življenje tudi preko dobrega usklajevanja poklicnega in osebnega življenja.

 

Ključne kompetence za razvoj osebnosti zanj pomeni imeti zaupanje vase, gojiti iskren odnos do vseh ljudi, biti odkritosrčen in z dobrimi nameni. Vedno pa sprejemati nova znanja, ki se ves čas kar kopičijo okoli nas.

G. Milan Škrlj, prijazno pozdravljeni. Lahko na kratko predstavite svojo življenjsko zgodbo našim bralcem?
Moja zgodba, ki traja že 84 let, je prav pestra. Prvi razred odnosne šole sem obiskoval, ko je italijanski okupator zasedel naš del Slovenije, ki se je takrat imenovala Dravska banovina. V šolski čitanki smo morali sliko kralja Aleksandra prelepiti s sliko italijanskega kralja. Kmalu potem so vso našo družino internirali v koncentracijskem taborišču v Italiji, kjer smo ostali do kapitulacije Italije. Vrnili smo se na požgan dom, stanovali potem v eni sobi, skupaj s starimi starši pri sorodnikih in sosedih. Ko se je končala vojna, smo hišo obnovili. Po končani gimnaziji in farmacevtski fakulteti sem služboval po vsej naši skupni državi, v Sarajevu, Beogradu, Ljubljani. Bil sem tudi nekaj časa zaposlen v Organizaciji združenih narodov na Dunaju, v agenciji za droge.  

Preveč dela in delo v prostem času pomeni, da nisi dovolj uspešen v predpisanem času, da si potem utrujen za delo v naslednjem delavnem dnevu in da se ne posvečaš dovolj svoji družini ali svojemu prostemu času. Posledica pa je slab delovni učinek!

Zanima vas veliko stvari in vsake se lotite z veliko radovednostjo, je kdaj zaradi tega vaš poklic farmacevta trpel? Ste morda kdaj podvomili, ali je poklicna  usmerjenost ustrezna?

Farmacijo sem študiral prav po naključju, sicer me je zanimala tehnika, še posebej elektrotehnika. Vendar mi ni bilo nikoli žal zaradi tega. V vsakem poklicu je nekaj čarobnega, ki privlači človekovo radovednost. Pa še to: poklic moraš opravljati s srcem in predanostjo in vedno dopolnjevati svoje znanje. Na področju farmacije sem opravil še specializacijo iz preizkušanja zdravil in dokončal magisterij iz farmacevtske kemije. Skupaj s še štirimi kolegi iz Beograda sem avtor knjige »Strupene kemikalije v Jugoslaviji«.  

Poleg tega, v kar sem se podal s študijem, so me vedno zanimali jeziki, zlasti Esperanto. Ta umetni jezik, ki je podoben matematiki, ker ni izjem in ga dejansko razumejo vsi, ki so se naučili osnovnih pravil in približno 1000 osnovnih besednih korenov, s katerimi potem gradijo logične izraze, ki so, čeprav popolnoma novi, razumljivi vsakemu esperantistu. 

Zelo me zanima zgodovina, tista davna. V tem okviru sem začel zbirati podatke o svojih prednikih. Prišel sem do osem rodov nazaj in ugotovil, da sta moja pra starša Tomaž in Marina dejansko pribežala od nekod zaradi preganjanja med protireformacijo na Slovenskem. S seboj pa sta prinesla tudi knjige, Trubarjeve … Moja starejša sestra Marija jih je brala. Oče je pa to prepovedoval, ker so v prejšnjih časih bile neprimerne, čeprav prve naše knjige. Te knjige, verjetno je med njimi bila tudi Dalmatinova Biblija, so zgorele, ko je italijanski okupator našo hišo požgal. 

Od kod črpate, ideje in navdih?

Vedno sem v gibanju. Vse me zanima. Vse, kar je novega, bi hotel spoznati v smislu, kako to deluje. Ko so se pojavili računalniki, sem se prilagodil tudi digitalizaciji, ker je to življenjska nujnost. Ko sem nekje leta 1987 ali 1988, dobil računalnik v svoji pisarni, sem priredil sprejem za sodelavce.

Že vse življenje pa se držim fotografije. Najprej analogne, kjer je bilo potrebo vsak film in vsako sliko narediti ročno in sem zato imel doma v kopalnici preprosto temnico. Potem sem pa moral prestopiti na digitalno področje. Pomembno pri tem pa je to, da voščilnice za rojstne dneve, praznike in novo leto, naredim sam in je vsaka dejansko original, ki še posebej razveseli prejemnika. To počnem še vedno in ne pristajam na elektronske čestitke, pozdrave in druga sporočila te vrste.

Kako skrbite za svoj osebni razvoj?

Predvsem želim ohraniti telesno in duhovno svežino. Vsak dan, ko se zbudim, opravim telovadbo, ki traja deset minut. Brez izjeme, vsak dan! Po zajtrku sedem na kolo in naredim sprehod okrog Save, ki traja približno eno uro. Dobim se s prijateljem in premeljeva stanje »naše politike«, se pohvaliva, kako nam dobro gre, doma me pa čakajo križanke, sudoku, računalnik … Nič nenavadnega.

Meni, tebi, njemu, je darovano slučajno, da bivaš nekaj časa tukaj in nikdar več. Zato naredi, iz tega svojega delčka časa, umetniško delo! Poklic moraš opravljati s srcem in predanostjo in vedno dopolnjevati svoje znanje.

Kaj menite, katere so ključne kompetence za razvoj osebnosti?

Imeti zaupanje vase, imeti iskren odnos do vseh ljudi, usklajene odnose v družini pa v vsakem pogledu odkritosrčen in dober namen. Pa še vedno sprejemati nova znanja, ki se kar kopičijo okoli nas.

Kakšna je razlika v učenju starejših v primerjavi z mlajšimi? Pogled na izobraževanje nekoč in danes.

V načinu učenja se je prav vse spremenilo. Menim, da je veliko pripomočkov, ki so zamenjali naš spomin. Naj omenim samo nekaj pomembnih zadev: preprosta števila deliti in množiti ne zna nihče več. Vsak zna na pamet le številko svojega telefona. Preprosti pogovori za omizjem ne tečejo več tako kot nekoč. Takoj se pogovor spremni v tipkanje po pametnem telefonu, ki ve vse. Zame in verjetno še za koga, je iPhone nedružbeni pripomoček, ker se vsak zatopi v brskanje po njem, išče odgovor in se umakne v svoj svet. Enako tudi ostali za omizjem.

Pot do uspeha je dolga, in če želimo uspeh doseči, se je treba razvijati. Kakšen je vaš življenjski moto? 

Ta pot je tako dolga kot življenje samo. Vsak dan moramo jemati kot edini dan, ki ga živimo. Včerajšnjega ni več, jutri še pride ali pa ne. Izkoristimo ta dan, ki nam je ponujen v tem času, ki traja od neskončnosti v neskončnost. Meni, tebi, njemu, je darovano slučajno, da bivaš nekaj časa tukaj in nikdar več. Zato naredi, iz tega svojega delčka časa, umetniško delo!!

V podjetju ste imeli jasno določene urnike dela in ni bilo nadur ter stresnega okolja, prednost sta imela družina in prosti čas.

Do urnika dela sem vedno imel odnos kot o koščku svojega bivanja. Uradno postavljena opravila sem želel opraviti učinkovito in neoporečno. Imel sem pa stališče, ki ga še vedno imam, da je osebno življenje enakovredno življenju v službi. Zato nisem ne sebi ne ljudem, ki sem jim bil predstojnik, dovoljeval več dela, kot je veljal delovni čas. Preveč dela in delo v prostem času pomeni, da nisi dovolj uspešen v predpisanem času, da si potem utrujen za delo v naslednjem delavnem dnevu in da se ne posvečaš dovolj svoji družini ali svojemu prostemu času. Posledica pa je slab delovni učinek!

Kako vi vidite razvoj posameznika znotraj organizacij in podjetij?

Osebno sem v službi imel prepričanje, da sem sam sebi najboljši vodja. Od predstojnikov sem pričakoval le splošno usmeritev glede na dejavnost podjetja, naloge sem si pa v tem pogledu postavljal sam. To sem vedno pričakoval tudi od podrejenih, ki sem jih spodbujal k pridobivanju novih znanj, ki so potrebna za osebno napredovanje in napredovanje podjetja. Menim, da je treba v okvirju tega vzpostaviti tudi medsebojno izmenjavo tako pridobljenih spodobnosti in vednosti. To spodbuja medsebojno zaupanje in sodelovanje.

Kakšna je vaša vizija za prihodnost? 

Prihodnost je že tukaj. Moramo se ji prilagoditi. Kdo bi si mogel nekoč zamisliti, da bo telefon šel vedno z nami, da bo lepopis iz šol odšel, da se poštevanke učenci ne bodo več učili in bali, da bodo logaritmi le še ena od starih matematičnih oblik, ki je nekoč uporabljana za »hitro« računanje … in vse tako naprej, ko bo mogoče dopust preživeti na mesecu; pa še kaj več. 

Katere veščine in znanja želite v prihodnosti še razviti?

Vsa področja so zame odprta in primerna za popestritev mojega časa, ki ga imam na pretek. Tako se na primer, rad ukvarjam s preučevanjem arhivskega gradiva o zgodovinskih dogodkih povezanih z mojim rojstnim krajem, predniki. Sicer pa vse to, kar znam, mi predstavlja popestritev vsakdana, za prijetno komunikacijo med otroki in prijatelji. Trenutno sem pa nagnjen h kuhanju in v časopisih najraje prebiram nove kuharske recepte, ki jih tudi preizkušam, tako da na obisk povabim prijatelje. Sicer pa še čebelarim in kmetujem, ker imam na Notranjskem majhno parcelo, ki jo z veseljem obdelujem. V veselje in podporo sta mi moja otroka s svojima družinama, ki so zame neizmerna radost.  

 Kakšen bi bil nasvet mlajšim generacijam?

Vedno raziskujte vse okrog sebe. Naj vam ne bo težko raziskovati, kako posamezne zadeve delujejo. V šoli se pa lotite predmetov - preučevanja tako, da pri vprašanjih ne odgovarjate na vprašanje, temveč se poglobite v problem z lastnimi vprašanji.