OD NADZORA DO SOGLASJA
Skladno z zakonodajo se delo opravlja po navodilih in pod nadzorom delodajalca, le-ta upravičen tudi do nadzora nad zaposlenimi. Nadzor na delovnem mestu je legalna in legitimna pravica delodajalca. Na delovnem mestu se soočata dva interesa, ki lahko prerasteta v konflikt, če nista ustrezno upravljana. Na eni strani je pravica zaposlenega do zasebnosti na delovnem mestu (obstaja odpor do tega, da se osebno integriteto zaposlenega postavlja pod vprašaj), na drugi strani pa upravičen interes delodajalca, da nadzoruje lastna sredstva, delo zaposlenega in ugotavlja odklone od norm. Toda delodajalec lahko kot »močnejša stranka« v praksi uveljavi več nadzora nad zaposlenim, kot je to po naravi dela še dopustno.
Pomembno je, da je zaposleni o kakršnikoli obliki nadzora na delovnem mestu vnaprej pisno seznanjen s pravili delodajalca glede poslovnih procesov, internih splošnih aktov, kodeksa zaposlenih, hišnega reda (zlasti prihoda na delo, gibanja po objektu, uporabi telefona, elektronske pošte, interneta ipd.) in s tem, kdaj, kdo, kako in v kakšnih primerih ga lahko nadzira. Zaposleni se mora s tem nadzorom strinjati oziroma mora biti nadzor objektivno upravičen in zlasti mora biti sorazmeren.
Microsoft je izdelal programsko računalniško opremo za nadzor zaposlenih na delovnem mestu (vsebinsko nadaljevanje programa TrueActive Software, imenovan tudi kot »Win What Where«). A tu ne gre za običajen nadzor, njihov sistem bo lahko v pravem »orwellovskem stilu« nadzoroval zaposlenega z vrsto brezžičnih senzorjev, ki bi med drugim nadzorovali srčni utrip, obrazno mimiko, telesno temperaturo, možganske signale, krvni tlak, telesne gibe ipd. Na podlagi teh meritev bi nato sistem lahko določil, kdaj je zaposleni pod stresom ali nezadovoljen z delom in opozoril nadrejenega, da zaposleni potrebuje pomoč. Če je takšen sistem nadzora morda še upravičen za odgovorne operativne izvajalce nalog kritične infrastrukture in za nekatere druge bolj tvegane poklice, pa vsekakor ni na splošno primeren.