Vsi si želimo brati knjige in članke o dobrih vodjih, a v življenju se srečujemo tudi s slabimi vodji, ki delajo slabe stvari, in slabo vodenje je tako vseprisoten pojav, da je prav neverjetno, da niso naše knjižne police polne knjig o slabih vodjih in slabem vodenju1.

Vodje se vedejo slabo zaradi tega, kdo so in kaj hočejo. Pohlepni vodje hrepenijo po vedno več: več uspeha, več denarja, več moči in več drugih koristi. A sama želja po vedno več še ne pomeni, da so vsi vodje, ki si želijo še več, slabi, saj je do neke mere nagrada, kot je denar ali moč, preprosto nagrada, ki jo upravičeno pričakujejo za trdo delo. Če pa vodja ne želi ali ko ne zmore nadzirati lastnega pohlepa, postane slab vodja1.

Sedem tipov slabih vodij1:

Ko govorimo o pojavu »organizacijskega psihopata«, govorimo o zaposlenih, ki jih vodita pohlep in velik ego. Njihovo vedenje in odnos sta potencialno uničujoča za organizacijo in zaposlene.

Na sliki 1 prikazujemo opredelitev tipov menedžerjev glede na menedžerjev pristop k uveljavljanju vrednot, v literaturi pa lahko zasledimo še opredelitve, kot so na primer: »organizacijski psihopati«, »disfunkcionalni in normalni menedžerji«2,3,4; »avanturisti« (»organizacijski psihopati«), »samozavestni« (narcisoidni) in »dramatiki« (histerični)5; »narcisoidni« in »machiavelianti«6.

Organizacijski psihopat

Ko govorimo o pojavu »organizacijskega psihopata«, govorimo o zaposlenih, ki jih vodita pohlep in velik ego. Njihovo vedenje in odnos sta potencialno uničujoča za organizacijo in zaposlene. Ti izkazujejo osebnostno motnjo globoko zakoreninjeno v lažeh, manipulaciji, prevari, egocentričnosti, preračunljivosti in drugih potencialno destruktivnih lastnostih. Njihova ošabnost, občutek le lastne pravice in pomanjkanje možnosti vživljanja vodijo v konflikte in rivalstva s predpostavljenimi in sodelavci, njihova impulzivnost in njihova filozofija »življenje za ta trenutek« pa jih vodita k ponavljanju raznih disfunkcionalnih in antisocialnih vedenj.8

»Znani so tudi po tem, da znajo biti nadvse očarljivi in obenem ne obžalujejo niti najbolj krutih in brezsrčnih dejanj, se z lahkoto zlažejo in so pripravljeni reči karkoli, samo da bi dobili, kar hočejo, obenem pa s cinizmom izigravajo čustva svojih žrtev.«9 Pomanjkanje empatije je ena izmed ključnih lastnosti »organizacijskih psihopatov«8, 6, 10; ljudje za njih ne obstajajo, razen kot objekti, žrtve in ovire, saj ne posedujejo čustev usmiljenja in krivde.8 S strani tistih, ki jih obkrožajo in še niso izkusili njihove neusmiljenosti in pomanjkanja vesti, so pogosto videti uspešni.10