Pet mejnikov: moja pot do 40 zaposlenih
Čas branja 7 minPodjetniška pot zagotovo ni preprosta in zahteva ogromno potrpežljivosti. Kako se iz začetne faze postaviti na noge in ustvariti podjetje s štiridesetimi zaposlenimi? Odgovor se skriva v vzpostavitvi močnega zaupanja do zaposlenih in prenosu odgovornosti. V nadaljevanju predstavljam zgodbo, kako sem prišel do tega spoznanja in verjamem, da lahko moje znanje implementirate v svoje podjetje.
Moja začetna pot navzgor je bila vse prej kot lahka. Veliko sem se naučil iz lastnih napak in testiranja različnih praks ter prijemov. A daleč najtežji koraki v času podjetniške rasti so bili tisti, ki jih navzven sploh nihče ni opazil: moje notranje spremembe.
Vsi mejniki, ki so spodbudili rast, so namreč temeljili na vzpostavitvi močnega zaupanja do zaposlenih in prenosu odgovornosti.
Podjetništvo kot vožnja z vlakcem smrti ali vzgoja otroka
Rast podjetja lahko primerjam z vlakcem smrti. Ko zbereš pogum, da nanj sedeš, te čaka počasna pot navzgor; vmes se ti večkrat celo zazdi, da se nikamor ne premakneš. Temu sledi turbulentna pot napredka, hipnih padcev, prevalov na glavo in vetra v laseh. Ves ta čas pa moraš verjeti, da prideš na konec živ, bogatejši za izkušnjo in s celotno posadko na krovu.
In kaj je končna postaja te vožnje? Uspešno, samostojno podjetje, ki pozna svoje potenciale in se hkrati zaveda svojih šibkosti - te pa ga ne bremenijo, temveč mu dajejo zagon in voljo za še večji uspeh.
Na začetku je vsak deklica za vse
Prispodoba o otroku se zdi kot nalašč za to temo. Če želiš, da otrok zraste v močno, samostojno osebo, mu moraš v mladosti posvetiti vso pozornost, ki jo premoreš.
Popolnoma enako velja za podjetje. Daleč največ podjetij propade ravno na začetku, saj resnosti in zahtevnosti naloge večina ne spregleda pravočasno. Od tebe so odvisne vse vitalne stvari, s katerimi podjetje sploh lahko deluje: vse od prodaje in dogovarjanja do izvedbe dela ter zaposlovanja.
Ko se tako delo kopiči, časa pa je vedno manj, prideš do prve prelomnice: naj ostanem na dosedanji ravni ali začnem pravo podjetniško pot? Takrat ugotoviš, da ima dan samo 24 ur - in končno si priznaš, da potrebuješ pomoč. Veliko pomoči.
V tej fazi je treba »otroka« čim prej uvesti v samostojno in odgovorno življenje, kjer ne bo več odvisen od tebe. Kako? Čim prej je treba razdeliti odgovornost in predati naloge sodelavcem, ki so strokovnjaki na svojih področjih, z namenom, da podjetje deluje in cveti samo, brez odvisnosti od tebe.
Vpeljava novih vlog
2012: Predaja izvedbenega dela
Moj prvi večji mejnik je bil umik iz operativnega dela v vodjo projektov. Ta del je bil še najlažji, saj sem imel občutek, da imam nad vsem popolno kontrolo. Potreboval sem ljudi, ki so izvedbo obvladali.
Tudi vodenje projektov sem čez čas predal sodelavcem, ki so za to usposobljeni in se tako popolnoma umaknil iz področja izvedbe.
Če podjetje vzgojiš popolnoma sam in si »primoran« opravljati vse vitalne funkcije, tudi izvedbeno delo, je to velika podjetniška prednost. Tako spoznaš časovne in težavnostne okvirje vseh nalog, ki jih kasneje zahtevaš od drugih.
2015: Predaja pisarniškega in računovodskega dela
Izdajanje računov mi je na mesečni ravni odvzelo kar precej časa (predvsem pa živcev), saj smo takrat mesečno izdali več kot 100 računov, vsakega od njih je bilo treba tudi večkrat preveriti. Sem sodijo še razne terjatve, ki so na žalost prišle na vrsto zadnje. To delo mi je bilo zelo neprijetno. Zaradi mojega odlašanja se je večkrat zgodilo, da izterjava ni uspela, posledično pa je bilo podjetje finančno prikrajšano. Na tej točki sem potreboval konkretno spremembo. Položaje so zavzemali posamezniki, ki so se ukvarjali samo s svojim delom in ravno zato postali strokovnjaki na svojem področju, jaz pa sem se lažje osredotočil na direktorjevo mesto.
2016–2017: Vzpostavitev oddelkov in postavitev vodij
Vzpostavitev oddelkov je bilo izredno spontano. Ni se zgodilo čez noč, odločitev za to pa je bila popolnoma jasna.
Vsi zaposleni so takrat delali skupaj, v dveh pisarnah. Zaradi mešanih delovnih nalog je čez čas nastala prava zmešnjava. Ugotovili smo, da bi za začetek ekipo lahko ločili na Wordpress in Magento - to sta bili takrat edini platformi, na katerih smo delali. Kmalu za tem se je tako sestavila še Wordpress ekipa.
2016: Predaja prodaje
V letu 2016 sem bil postavljen pred še en velik preizkus. Od prodaje sem se najtežje ločil; od nje je namreč odvisen kruh podjetja. Prodajne številke so šle navzgor zahvaljujoč celotni ekipi.
S tem so se tudi meni sprostile in odprle nove poti. Prej mi zaradi obilice dela ni uspelo testirati novih idej glede metod prodaje; ko pa se mi je čas sprostil, sem tudi sam končno imel možnost, da poskusim uvesti kaj novega. Tako smo končno uvedli CRM (Pipedrive), ga povezali s spletno stranjo in profesionalno postavili in zapisali proces dela.
2017: Predaja kadrovanja
Moj uspeh temelji na iznajdljivosti in trdnem delu, vendar večinski del pripisujem predvsem dobremu občutku za talente in upravljanje z njimi. Vedno sem znal najti prave ljudi in uspelo mi jih je zadržati. Počasi sem sprevidel, da vseeno tudi na področju kadrovanja potrebujem pomoč, saj sem se zaradi hitre rasti podjetja utapljal v delu. Predvsem sem si želel nekoga, ki bi bil sposoben bolj subtilnega pristopa, saj se mi je zaradi neposrednosti včasih zataknilo pri komunikaciji z nežnejšim spolom. Oblikovali smo delovno mesto Chief Happiness Officer-ja.
Nauki poti
Tudi v letu 2018 še vedno razmišljam o tem, kako bomo rastli še naprej in česa sem se ob celotnem procesu naučil. Če bi sam sebi pred devetimi leti lahko dal nekaj nasvetov, bi vsekakor poudaril naslednje:
- Zaupaj svojim ljudem
Najdražja stvar, ki jo lahko daš sodelavcu, je tvoje zaupanje. Delo svojih sodelavcev redko nadzorujem in še to bolj zaradi optimizacij procesov. Ne gledam jim pod prste, ker je to preprosto preveč zamudno, kljub temu se vsi zavedajo, da zaupanje terja rezultat. - Drži se tega, kar ti najbolj leži
Naivno razmišljanje, da lahko sam najbolje opravljaš vse naloge, je v večini primerov vzrok, da podjetniku nikoli ne uspe podjetja spraviti iz »obrtniške« faze v podjetje. Sam sem na srečo, skozi predajo prvih funkcij, hitro spoznal, da mi nekatere stvari preprosto ne ležijo. Veliko bolje je, ko na te funkcije postaviš sposobne ljudi, ti pa greš tja, kjer je tvoja največja dodana vrednost, si takoj korak bližje zmagi. - Sistematiziraj delovna mesta
Nihče ne bo večno na določenem delovnem mestu in ni ga korenjaka, ki bi si zapomnil vse delovne naloge in procese. Zato je pomembno, da se čim bolj natančno piše tudi priročnik za posamezna delovna mesta.
Ko v ekipo pride nov član, mu s priročnikom že lahko predstaviš delovno mesto in kaj vsebuje. Kaj šele, če iz ekipe odide oseba, ki je bila edina, zadolžena za določeno področje! Takrat je priročnik zlata vreden.
Ta priročnik naj ne bo zgolj »direktorjev«, treba ga je soustvarjati s sodelavci. Ni večje motivacije, kot je ta, da ima zaposleni besedo pri ustvarjanju skupne poti. - Najdi prave ljudi in jih razvijaj v smereh, ki jim ustrezajo
Zame najpomembnejša točka, od katere je odvisna celotna zgodba o uspehu, so prav ljudje. Najti je treba srčne ljudi, ki so pripravljeni na izzive in timsko delo. Termin »srčne« je tu z razlogom - marsikdo bi napisal »izkušene« ljudi, kar pa žal ne more biti vedno prednost.
Ko dobiš prave sodelavce, naj ti ne bo škoda denarja za izobraževanja, da lahko osebno in karierno rastejo. Jasno jim pokaži, da včasih korak nazaj pomeni tri korake naprej. Tisti, ki bodo želeli rasti v smer, ki jim leži, bodo oddali vloge drugim, ki prihajajo za njimi.
Če podjetje vzgojiš popolnoma sam in si »primoran« opravljati vse vitalne funkcije, tudi izvedbeno delo, je to velika podjetniška prednost. Tako spoznaš časovne in težavnostne okvirje vseh nalog, ki jih kasneje zahtevaš od drugih.
Sklepne misli
Pot do postavitve strukture in pravih ljudi še zdaleč ni preprosta, a zame je prav ta del podjetništva izjemno poučna in velikokrat celo zabavna izkušnja.
Razdelitev odgovornosti mi je prinesla nešteto novih znanj, in če bi moral ponoviti, bi področja predajal precej hitreje.
Kaj bi spremenil? Predvsem se ne bi tako hlastno okepal štafetne palice - takoj po prvem krogu bi jo predal naprej. Zame je to edini pravi recept za zmago.
