Prelepi svet v naših glavah
Čas branja 2 minTema znanja, izobraževanja in učenja ni tako enostavna tema, saj neizogibno trčimo tudi na velike težave, ki jih prinaša. Ker gre za neskončen preplet. Posameznikove vedoželjnosti in zavedanja dejstva, da se neprestano učimo in da znanje ni le obstranski produkt njegovega življenjskega cikla. Posameznikove miselnosti – podjetne, manj podjetne, vizionarske, konservativne, akademske, ambiciozne ali pa popolnoma neambiciozne. Sposobnosti naših možganov, da ustvarjamo skoraj nemogoče.
Vrednot podjetij in organizacij, v katerih ima znanje visoko ali nižje mesto (tudi znanje mehkih veščin in dejavnosti desne možganske hemisfere, ki imajo tako težko s številkami merljive učinke). Imamo podjetja, ki nenehno ustvarjajo nekaj novega, zato da spodbujajo kreativnost in motiviranost zaposlenih – centri inovativnosti, kreativne delavnice, takšna in drugačna vozlišča, vse za to, da razvoj nima obstanka in da sodelavci ne obtičijo v okvirih njihove lastne ustvarjalnosti. Imamo podjetja z vizionarji na vrhu, ki želijo omogočiti življenje na Marsu in premikati meje zunaj predstavljivega. Žal tudi podjetja, ki niso osvojila niti osnovnih človekovih vrednot, kaj šele vrednote znanja.
In imamo okolja, v katerih živimo, delamo, razvijamo podjetje, tim in samega sebe. Od malih nog dalje oziroma od ustanovitve podjetja naprej. V teh okoljih imamo sisteme, med njimi tudi izobraževalnega. Manj ali bolj naprednega, odprtega, zaprtega. Preplet vsega prinaša marsikatere zagate in polemike o tem, kakšnega posameznika »proizvajajo« slovenske šole, kako vzgajamo otroke, ali so slovenska podjetja premalo inovativna in prodorna ali ne, kako ustaviti beg možganov idr.
Res je tako, kot mi je v intervjuju povedal Miha Pogačnik, umetnik, vizionar in ambasador kulture – da so v gospodarstvu »ljudje naučeni, da gredo za nečim določenim, konkretnim, mogočim. Določijo, kaj je možno in kaj ne, in potem gredo za tem, kar je možno. In obtičijo.« Priznati si moramo, da so nas v preteklosti večinoma tudi učili, da je tako »prav«. Pogačnik želi, da stremimo za nemogočim. »Tako prideš dlje kot drugi.«
Tako so nam navdih velike zgodbe Steva Jobsa, Elona Muska in drugih. »Če gledaš pristne podjetnike, ugotoviš, da so precej blizu pristnim umetnikom. Mi umetniki in pravi podjetniki črpamo iz istega vira, tj., da posežeš v nemogoče. Samo nemogoče je zanimivo, mogoče stvari pa prepustimo drugim.«
Naj nam bo to motivacija za nenehen razvoj, učenje in napredek. Nekaj idej, misli in orodij pa smo v ta namen zbrali v tej številki revije.
Saša Mrak
odgovorna urednica
