Zaradi hitrega načina življenja in vse bolj zahtevnih delovnih nalog je stres vedno bolj prisoten v našem življenju. V delovnem okolju so vodilni vzroki za stres; preobremenjenost, trpinčenje, slaba razdelitev nalog, slaba organizacija, neprimerne delovne razmere, visoka stopnja odgovornosti ter sama vrsta zaposlitve. Stres ima škodljive posledice tako za posameznika kakor tudi za organizacijo, v kateri je zaposlen.

Pojem stresa, kot ga poznamo danes, je v medicino uvedel Hans Selye leta 1949. Stres je predstavil kot program telesnega prilagajanja novim okoliščinam, pomenil je stereotipni in nespecifični odgovor na dražljaje, ki motijo osebno ravnotežje. Stres ni le zdravstveno stanje, temveč je splet telesnih, duševnih in čustvenih občutij, ki so posledice pritiskov, zaskrbljenosti in strahu. Po patofiziološki opredelitvi je stres »stanje v okolju ali organizmu, ki potencialno ali dejansko ogroža celovitost ali življenje organizma«. Dejavnike, ki povzročajo tako stanje, imenujemo stresorji. Delimo jih na procesivne in sistemske. Procesivni senzor je grozeč dejavnik v okolju, zaradi katerega človek z obdelavo senzoričnih informacij v možganih ugotovi, da je ogrožen. Pri tem ne gre zgolj za hude življenjske udarce, temveč tudi za vsakodnevne dogodke, ki se kažejo kot konflikti in pritiski.3 Stres ali stresni odziv sta sopomenki za telesni, emocionalni, kognitivni in vedenjski odziv ob srečanju s stresorji, ki zamajejo dotakratno ravnovesno stanje, homeostazo. Lahko so dejanski ali potencialni dogodki, lahko so prijetni ali neprijetni. Stresni odziv je odziv na spremembo, ki v skrajnih primerih omogoči tudi boj za preživetje.4