Strateški menedžment človeških virov se ne dotika samo človeških virov, temveč prinaša vrednost zaposlenim, organizacijam, strankam, investitorjem in skupnostim. Za ustvarjanje in prinašanje te vrednosti morajo strokovnjaki za človeške vire razumeti kontekst, v katerem delujejo, prakse menedžmenta človeških virov pa se morajo temu kontekstu prilagoditi.

Zasnova strateškega menedžmenta človeških virov (MČV) kot način upravljanja in vodenja organizacije, z vključevanjem celovite zasnove oblikovanja in uresničevanja strategije organizacije, se je uveljavil kot posledica preusmerjanja pozornosti organizacij od proizvodnje k trženju in raziskave potrošniških navad. Ta premik se je zgodil zaradi spremenjenega poslovnega okolja v 1960., ki je bila posledica pospešenega tehnološkega razvoja, krajšanja povprečnih življenjskih ciklov izdelkov, internacionalizacije in globalizacije.2 Značilno za strateški MČV je, da posveča pozornost vplivu MČV na strateške odločitve in cilje organizacije na ravni celotne organizacije, pri čemer je osredotočenost na odnosu med poslovno strategijo, dejavnostmi ravnanja s človeškimi viri in uspešnostjo organizacije.1

V sodobnih organizacijah so človeški viri ključni izvor konkurenčnosti