Velik del upravne znanosti 20. stoletja je bil osredotočen na učinkovitost procesov, kar vključuje tudi uporabo človekovega dela. Z znamenito študijo F. W. Taylorja o delitvi dela na manjše sestavine in uporabo človekovega prispevka za ponovitev stopenj v proizvodnji smo morda dobili nov občutek industrijske učinkovitosti, vendar smo hkrati z njim dobili tudi neizpolnjena človeška bitja in potrebo po drugih ljudeh, ki jih nadzirajo in zagotavljajo, da se njihova učinkovitost zares pokaže.

Študije o času in gibanju so nas navdale z občutkom, kaj vse lahko naredimo s časom, ki ga imajo ljudje na proizvodnih linijah, vendar pri večini pogrešam bistveno sestavino. Človeška energija ni stikalo, ki ga lahko preprosto vklopimo ali izklopimo. Je namreč tudi spremenljivka, ki je odvisna od razpoloženja, osredotočenosti in zanimanja za delo, ki ga opravljamo.

Zato bom pozornost usmeril k energijskim silam človeka za delo, ki ga opravlja, in kako je prevelik del znanosti o človeških prizadevanjih preveč osredotočen na sposobnosti in premalo na namen, zanimanje in neoprijemljive dejavnike. Z neoprijemljivimi dejavniki mislim na drznost, navdušenje, konkurenčnost, dogme, odvračanje, odločnost, prepričanja, vrednote, prijaznost, zabavo in občutek izpolnjenosti.

Morda sem nekoliko krivičen, ker je bila večina dela Dana Pinka v letih 2008–2009 povezana s tremi ključnimi dejavniki, za katere je trdil, da so študije pokazale, da so motivacijski dejavniki za delo, ki ga ljudje opravljamo (ko je pred tem iz enačbe odstranil poveličevani finančni vidik dela), in sicer obvladovanje (pri opravljanju dela postajamo vse boljši); avtonomija (možnost, da se sami usmerjamo in da nas ne nadzirajo drugi); in namen (delati nekaj, kar je vredno, kar nas presega, oziroma s Pinkovimi besedami – nekaj transcendentnega).

Skupaj s tem smo z Zlatim krogom Simona Sineka (pogosto imenovan Začni z, zakaj) dobili še en resen pogled, ne le na kaj in kako, temveč tudi, ZAKAJ, s čimer smo dosegli globlje razumevanje in s tem večjo uporabnost. Odgovor na vprašanje, zakaj podjetje obstaja, lahko med zaposlenimi stke zelo koristne povezave (v številnih primerih celo ne glede na to, kako zelo običajno se to delo zdi drugim).

Tako kot pri veliko rečeh lahko danes vidimo, kako podjetja s ponosom razglašajo, kako zelo polna namena so in kako zelo so njihovi delavci opolnomočeni. Čeprav gre pri tem bolj za dajanje vtisa namena oziroma opolnomočenja, saj veliko podjetij to počne zato, kar menijo, da je videti trendovsko, s čimer preveč poudarjajo lažni različici obeh konceptov. Če se gremo nekaj, vendar to počnemo resnično slabo in se nam drugi zato posmehujejo, ne pa občudujejo, je morda slabše, kot da tega sploh ne bi počeli.

V čem je torej težava?

Poleg preveč predvidljive poti prizadevanja slediti trendom je še vedno prezrto eno ključnih vprašanj: kaj ljudi v podjetju in delu napolni z energijo, jim da smisel obstoja?

Hkrati se moramo vprašati, ali energijo, ki jo ljudje vložijo v delo, pravilno uporabimo? Ali pa si še vedno prizadevamo pritegniti dobre tehnične posameznike, da vodijo druge? Ali, birokracija in upravljanje s tveganji zaduši ustvarjalne ljudi in jim izsesa energijo? Z drugimi besedami, ali njihovo energijo preprosto zapravimo? Stvari moramo spet postaviti na svoje mesto, saj le borih 13 odstotkov ljudi premore energijo, stimulacijo in prizadevanje, ki se preobrazi v njihov angažma.

Trdim, da je prišel čas, da obravnavamo načrtovanje delovnih mest in tudi načrtovanje organizacije širše kot le z vidika poteka dela in potrebnih kompetenc.

Načrtovati moramo za energijo. Energijo pri ljudeh

Vsak od nas ima menda v telesu 20 W energije. Naši možgani so dejansko električni impulzi, ki jih pretvarjamo v gibanje, misel, domišljijo, ugotavljanje dejstev, proces in tvorjenje jezika. Za to moramo uživati gorivo (zrak, vodo, kalorije), da bi lahko iz njega pridobili energijo. Seveda porabimo toliko energije, kolikor jo pridobimo.

Tako vdihavamo in izdihavamo in s tem priskrbimo kisik, ki ga s krvjo črpamo po svojih telesih in tako oskrbimo organe in mišice. Z naporom (vadbami, deli na zemlji) ter vnosom beljakovin in kalorij svoje mišice krepimo in jih optimiziramo. Seveda pri tem pomagajo vmesni premori za počitek. Nenehno prizadevanje je namreč utrudljivo, počitek pa tudi krepi biološke procese in nas psihološko obnavlja ter nam omogoča oskrbo sistema s svežim gorivom. Počitek je treba omogočiti tudi našemu procesorju (možganom), krepčilno pa vpliva tudi na mišice, kite, kosti in sklepe.

Tako smo prišli do sedemurnih delovnih ciklov s približno 20, 60 in spet 20-minutnimi vmesnimi odmori, da se oskrbimo z novimi kalorijami in okrepčamo.

Ko delamo, moramo, po mojih izkušnjah, upoštevati več drugih dejavnikov kot le mišice, dihanje in vnos tekočine za doseganje optimalne ravni. Za delo moramo biti na tak način zainteresirani, da to v nas ustvarja neoprijemljivo energijo, ki sem jo že prej omenil. Gre za navdušenje, izziv, samozavest, osredotočenost, zabavo, ustvarjalnost in še več. Ni dovolj, da sta nam edini spodbudi za delo plača na eni strani in kaznovanje na drugi.

Za optimalno delovanje potrebujemo stimulacijo.
Na to lahko porečete, da vse to sicer drži, vendar se hkrati vprašajte, kaj je lahko tako vznemirljivega v prekladanju škatel po skladišču?