Zaposleni so v dinamičnem delovnem okolju pogosto obkoljeni z obilico dejavnikov, ki vplivajo na doživljanje stresa, čustev in uspešnosti lastnega delovanja. Kaj vse nas žene, da se zares potopimo v svoje delo, kjer zavzeto in z vso pozornostjo zasledujemo določene cilje ter rešujemo probleme, je nekaj, kar vodje vedno znova in znova zaposluje.

Dejstvo je, da se zaposleni na delovnem mestu znajdejo v čezmerni količini stresa, ki ga pogosto ne zmorejo obvladovati in hkrati v službi delujejo »izklopljeno«. Na drugi strani kontinuuma najdemo zavzetega uslužbenca, ki je aktivno vpleten in predan svojemu delu ter delovnemu mestu. Številni se pritožujejo, če je naslednji dan ponedeljek, in v službi samo čakajo, da odbije ura 15, 16, 17, takšna rutina postane nekakšno čakanje na konec tedna in pri tem se celo prepričujejo, da je to normalno! Ob tem spremlja pomanjkanje pozitivnih čustev oziroma radosti do dela ves delovni teden, ki spominja na vsakodnevno vožnjo do konca tedna. Takšno delo ni razburljivo oziroma ni napolnjeno s pozitivnimi čustvi, vendar se ne smemo pritoževati v smislu »saj zato pa je delo«, »vendar, hej, zato pa je delo«.

Stopnja vpletenosti oziroma zavzetosti je v nas samih. Dopaminski sistem v naših možganih, ki je tudi naš tako imenovani iskalni sistem, ustvarja interes, radovednost in vznemirjenje – stanja, ki so povezana z intrinzično motivacijo. George Kohlrieser razloži, da se ta nanaša na željo ali naš notranji gon (angl. drive). Pomeni početi nekaj, ker je samo po sebi zanimivo ali nam predstavlja užitek.