O paradoksih sedanjosti
Čas branja 4 minMorda bi lahko kar takoj postavili trditev, da sedanjosti pravzaprav ni. Vselej se izmakne misli, ki se mudi pri včeraj, danes ali jutri. Da je sedanjost svojstven paradoks in most do številnih duhovnih izkušenj, ni naključje. Da nas paradoksi sedanjosti držijo za vrat, je logična posledica vere v eksponentno rast, ki ne dovoli vstopa paradoksu, ki nas po definiciji preseneti.
Da je vse le paradoks časa, ki se izmika, čutimo na lastni koži: ko želimo ujeti trenutek, se nam izmakne iz polja možnega. Ko želimo ustaviti čas, nam še bolj beži. Ko se odločimo, da motivacijo lastnega tima postavimo na preizkušnjo in od strani opazujemo, kako se povezuje narava z umi in umi z znanji in veščinami, ugledamo tisto, česar morda nismo pričakovali ali želeli. Je paradoks res nekaj, česar ne moremo logično pojasniti, ali sestaviti v kontekst celote, ki pa ima po sebi vselej smisel? Mar ni bistvo definicije paradoksa tista zgodba o »paradoksu lažnivca«, ki se opoteka v polju resničnega in neresničnega, saj nikdar ne najde izhodiščne točke resnice, ne glede na to, kam se postavi? In kako lahko nekdo, če je lažnivec, brez negacije sebe pride do resnice o sebi?
Morda je paradoks sedanjosti paradoks pristnega in neponarejenega, izvirnega, čistega in eksistenčno vselej pravilnega doživljanja … ki pa se, skladno z duhom časa, v katerem živimo, vselej pomeša s preučinkovitim, nezrelim in na neskončno entropijo obsojenim temperamentom, ki nikdar ne zna reči STOP, vdihniti in izdihniti ter na enem mestu oceniti, kakšno je stanje stvari. Kako napredovati, če ne dospemo do točke v sebi, ki pravi, da je rast možna le čez proces uvida in tišine … Torej neke trenutne stagnacije, ki ne podpira ideje eksponentne rasti in neprestanega širjenja? Mar lahko seme skali, če mu ne nudimo nujnega pogoja: zemlje, vode, sonca, tišine in miru? Če neprestano brskamo po prsti in pogledujemo, ali seme klije, uničimo tisto razvojno fazo tišine, ki je nujni pogoj za rast. Tisti STOP, ki nas straši, ni negacija resnice, temveč pot do nje. Vsako novo življenje se začne v tišini in intimi: tako kot vsaka zanositev potrebuje okolje in maternico za razvoj, prav tako vsaka misel kliče po prostoru in razponu za zorenje, ki ni možno brez diskontinuitete in praznine. STOP je nujni pogoj napredka. Mir in hrup, tišina in beseda, vidno in nevidno, tema in svetloba … so paradoksi, s katerimi se človeštvo sooča vse dobe lastnega obstoja.
Kako rešiti paradokse organizacij in podjetij?
Med preobrazbo in zahtevo po spremembi kulture? Kako sestaviti ne-sestavljivo? Kako motivirati tiste, ki so v procesu spremembe organizacijske kulture zaspali in jo zavedno ali nezavedno zaustavljajo?
V paradoksu sedanjosti postane jasno,
da smo medsebojno prepleteni, in da kar
se zgodi meni, se zgodi tebi. In kar se
zgodi tebi, se zgodi vsem nam.
Kako postaviti nova merila za presojo kompetenc ob zavedanju, da vsak merski instrument, ki meri klimo ali čustveno inteligenco zaposlenih, po sebi generira nove nejasnosti in izmeri le tisto, kar po sebi že vnaprej predvidi? Kako sestaviti pozive po pristnem, pogumnem in avtentičnem vodenju ob ljudeh, ki so kljub še tako plemenitim merilom in ciljem vajeni izbrati lastno udobje? Kako generirati naravno inteligenco ljudi, ki bo znala vzporedno vzpostavljati takšno kulturo podjetja, ki bo spodbujala drugačna mnenja in bila hkrati sposobna izobraziti ljudi, da jih izrekajo kulturno? Kako razločevati odtenke razlik, ki so med pojmi, taktnosti, diskretnosti in neposrednosti? Kako sprejeti pojem uspeha in hkrati na poti doseganja in preseganja ciljev ne poškodovati čustvenega polja ljudi in interferirati v Schumannovo frekvenco zemlje in uničevati naš edini planet? Kako ljudem dopovedati, da je pot do preobrazbe vselej zahtevna, robna in nič kaj prijetna? Odgovor je en sam. V paradoksih sedanjosti vprašanja zahtevajo hipen odgovor, saj nas dogajanja v svetu opozarjajo na »metuljev let« in učinke sodobnega časa, ki se, četudi povzročeni nekje bogu za hrbtom, čutijo v središčih obilja. Da, v paradoksu sedanjosti postane jasno, da smo medsebojno prepleteni in da kar se zgodi meni, se zgodi tebi. In kar se zgodi tebi, se zgodi vsem nam. Zato so morda paradoksi po sebi že vir in rešitev vseh nastalih zagat, s katerimi se kot civilizacija soočamo. In prostora, tako fizičnega kot psihičnega, kamor bi se lahko skrili v pozabo ali omamo, ni več. Zato nas nasprotja in paradoksi sedanjosti v vseh ozirih soočajo. Soočajo s posledicami naših hrepenenj, dejanj, delovanj in misli, ki so lahko višje, celovitejše in bolj konstruktivne kot kdaj koli prej. In izhod iz paradoksa je jasen; le odločiti se moramo, da bomo boljši vsak zase in vsi skupaj. Za nas. Za planet. Za potomstvo in prednike. Ker zmoremo!
