Kolumna

Obvladaj tremo vsakdanjega življenja

Čas branja 6 min

Koliko menite, je idej, predlogov ali misli, ki na račun trenutka treme ostanejo za vedno utišane? Koliko je ljudi, ki na sestankih tik pred zdajci potlačijo svoj glas globoko vase? Koliko menite, da je neizkoriščenega potenciala v vaši organizaciji, ki bi se morda izrazil, če bi sposobni ljudje znali premagovati nevidno notranjo oviro vsakdanje treme, ki jo poznamo tudi pod strokovnim poimenovanjem »sindrom vsiljivca«?

Poglejmo na primeru: Jana je pravkar zamenjala službo. Znova korporativno okolje. Tokrat bo vodila tako imenovani virtualni tim - široko medkulturni in medgeneracijski tim ljudi, ki sedijo v pisarnah na vseh koncih sveta. Slišati je odlično. Na zunaj je videti vse brez težav. A, v Jani se kuha nevihta čustev. Dvomi jo trgajo narazen. Predvsem ponoči jo um zapelje v scenaristično podrobno režiranje razočaranja, ki ga bodo njeni novi nadrejeni začutili takoj, ko jo bodo bolje spoznali. Verjetno je stopila v prevelike čevlje, si misli. Ni še prepozno, da bi odstopila. Ali pa bo spet garala kot nora. Tega je že navajena, kajti kamor koli pride, h kateremu koli kolektivu, mora dokazati svojo pravo vrednost. Dokazati mora, da »paše sem«, da se niso zmotili, ko so jo zaposlili. Ni sleparka. Ni prevarantka. Dokazala se bo. Jana je tipični primer sposobnega, uspešnega, motiviranega človeka, ujetega v destruktivni cikel tako imenovanega sidroma vsiljivca, ki ga znanost pozna od leta 1987.

Cikel sindroma vsiljivca

Fenomen impostorizma sta v letu 1987 doktorici Suzanne Imes in Pauline Clance raziskovali na vzorcu 150 uspešnih žensk, ki so imele vse pogoje zunanje validacije izpolnjene. Uspešne, izobražene, prodorne ženske so uživale zaupanje tako stroke in poslovnega okolja, a iz nekega neznanega rzloga niso bile sposobne internalizirati tega uspeha – ga pripisati svojim lastnim sposobnostim, delu in talentom. Imes in Clance sta ta pojav pripisali vzgojnim razlikam, kulturi in zgodnji fazi vzgoje – a kasneje se je na podlagi številnih študij obeh spolov pokazalo, da gre za univerzalno stanje neodvisno od spola. Vzorec je enak – sposoben človek doživi spoštovanje stroke in kolegov, skrivoma meni, da si bodo nekoč premislili. Da ga bodo odkrili za prevaranta, javno ga bodo razglasili za sleparja. Osramočen bo. Kot vidite, je sosledje opisanih dogodkov vse bolj in bolj tragično – tako tudi deluje um, ukleščen v fenomen vsiljivstva.

Zdrava samopodoba pod napadi treme

Pomembno je, da razlikujemo zdravo samopodobo in samozavest od sindroma vsiljivca, kajti če imate sindrom, vas bo trema napadla v zelo specifičnih položajih – ko vam bo zaupana neka nova naloga, ki vas morda potisne za milimeter stran iz območja udobja. Zavedate se, da ste kos nalogi, a kaj če … in cikel se začne. Pojavljajo se anksiozne misli. Včasih gre lahko celo tako daleč, da se postopoma pojavlja depresija, kajti situcijo lahko um katastrofizira v brezizhodnost in zagotov poraz. Občutek, da je ves dosedanji uspeh posledica sreče, šarma in drugih okoliščin, nikakor ne sposobnosti. Tisti, ki vam zaupajo, zdaj »odkrijejo«, da so se zmotili. Problem te vrste treme je predvsem v tem, da odvzema veselje do dela sposobnim ljudem. Namesto da bi uživali, se trpinčijo in izgorevanjo. Cikel vsiljivstva gre namreč v dve smeri – v odlašanje ali pa garaštvo. Oboje meji na izgorevanje – prvo mentalno, drugo fizično.

Slavni neprostovoljni prevaranti

Če ste se prepoznali v tem opisu, ste v dobri družbi. Ni malo slavnih imen znanosti, umetnosti in ekonomije, ki so o svoji izkušnji s sindomom vsiljivca javno spregovorili. COO Faceboka Sheryl Sandberg, pesnica Maya Angelou, sodnica vrhovnega sodišča Sonia Sotomayor, holywoodski scenarist Chuck Loore, avtor knjižnih uspešnic John Green, igralki Meryl Streep in Emma Watson so samo nekateri od slavnih imen. Naj bi se boril celo sam Albert Einstein, ki je v zadnjih mesecih svojega življenja prijatelju zaupal naslednje: »Pretiran ugled, ki se drži mojega življenjskega dela, me zelo ovira. Počutim se prisiljeno, da o sebi mislim, da sem neprostovoljni prevarant.«

Kaj lahko naredimo za svoje kadre

V osemdesetih letih so znanstveniki odkrili, da ima sindrom vsak drugi od petih zaposlenih. Po nekaterih podatkih naj bi danes ta sindrom zajemal kar vrtoglavo število približno 70 % kadra (tehnološka industrija). Organizacije po svetu se sindroma vsiljivca lotevajo v dveh korakih. Prvi korak predstavlja izobraževanje vseh novih zaposlenih v podjetju. V drugem koraku pa gre za interno komuniciranje zgodb uspešnih posameznikov te organizacije, s čimer opredmetimo misli in čutenja kot splošna za populacijo. Sindrom je namreč najbolj nevaren, kadar človek meni, da je edini »blefer« med zaslužnimi. Resnica pa je popolnoma drugačna. V nadaljevanju bom opisala štiri metode, ki organizacijam pomagajo pri spopadanju s tremo na ravni organizacijske kulture, kot na ravni posameznikove osebne rasti.

Praznujte neuspeh!

Zaradi splošnega strahu pred zavrnitvijo ali neuspehom ljudje ne radi tvegajo z manj verjetnimi idejami tako imenovanimi »longshooti«. Da bi se izognili temu samosaboterju, so v podjetju Moonshot Factory, znanem tudi kot Google X, vpeljali praznovanje neuspeha na ravni kulture organizacije. Če naletijo na oviro, petka! Če je projekt padel v vodo – denarna nagrada! Objemčki in zabava, če je ekipi uspelo v najkrajšem možnem času ugotoviti, zakaj ideja ni izvedljiva. S temi gestamin in rituali prelisičijo možgane v dojemanje neuspeha za uspeh. Kot je rekel Thomas Edison »It only has to work once.«

Obvladovanje notranjega dialoga

Ljudje s sindromom vsiljivca pogosto iščejo pohvale zunaj sebe, da bi uravnovesili notranji manko. A ta način deluje le kratek čas, večkrat kot ne, celo prilije olje na ogenj. Začeti je treba pri sebi. Ponotranjenje uspeha je veščina, ki se je učimo enako kot tujega jezika. S ponavljanjem. Vodenje dnevnika uspeha je ena od tehnik za aktivacijo pozitivnega miselnega toka. Gre za način, podoben dnevniku hvaležnosti, le da človek opisuje dosežke, na katere je ponosen. Dosežki naj ne bodo previsoki, ravno nasprotno. Naj bodo vsakdanji in zapisani z lastnimi besedami. Kot primer: Pomagal sem prijatelju; vodila sem krasen sestanek. Ko nastopi stiska, ti dnevnik ponuja drugačen, bolj pozitiven vpogled v notranji svet.

Spoštljiva povratna informacija

Samonadzor notranjega dialoga je izjem­no pomemben ključ, kajti ravno notranji glas je naš najstrožji kritik, ki zna biti celo nespošljiv in ponižujoč do nas samih. Vprašajte se – bi enako govorili z najboljšim prijateljem? Pomaga preprosta formula povratnega sendviča, pri čemer negativno samokritiko na ustvarjalen način zavijete v dve rezini pozitivnih misli. Bistveno je, da od svojega notranjega glasu zahtevate, da se z vami ves čas spoštljivo pogovarja in vam vse negativno zvije v sendvič. Spoštljiv notranji dialog s samim seboj ustvarja čudeže na ravni dviga lastne vrednosti in ugleda v lastnih očeh.

Moč notranjega stanja ali skladnost

Spoštljiv notranji dialog je prvi korak do izjemne karizme. Drugi korak je obvladovanje stanja, ki ga retorika poimenuje kongruenca oziroma skladnost. Gre za skladnost vseh delov osebnosti, ki sestavljajo vašo identiteto. Nekatere morda cenite bolj kot druge. Na nekatere se morda večkrat zanašate in si v ključnih trenutkih želite, da bi jih lahko potisnili v ospredje – druge (mislite, da) skrivate, ker nanje niste ponosni. Na primer: nočete, da bi drugi opazili vaš strah, zato ga prekrijete s preveč samozavesti, nakar se drugim zdite arogantni. Ustvarili ste neskladje. Da bi skladje obvladali, morate sprejeti samega sebe v svoji celosti. Ko se to zgodi, vsiljivca ni več. Ostane samo sposobna, simpatična, suverena oseba, ki samo se bi vidi enako, kot jo vidijo drugi.

Cikel vsiljivstva gre namreč v dve smeri – v odlašanje ali pa garaštvo. Oboje meji na izgorevanje – prvo mentalno, drugo fizično.


Številka:

Več v kategoriji Kolumna

Več člankov iz te kategorije