Psihološka pogodba, kot neformalni poslovni dogovor med delodajalcem in zaposlenim, je eden izmed pomembnejših neekonomskih in nepravnih mehanizmov, ki se v okviru sodobnih načinov vodenja ljudi vse bolj uporablja pri zvišanju uspešnosti in učinkovitosti tako zaposlenih kot organizacij. Med drugim ima psihološka pogodba pomembno vlogo tudi pri doseganju pripadnosti in ohranjanju zaposlenih.

Psihološka pogodba, imenovana tudi psihološki sporazum med delodajalcem in zaposlenim, je posebna oblika neformalne poslovne pogodbe. Ponazarja vrsto psihološkega odnosa med posameznikom in organizacijo.

Psihološka pogodba kot poslovni sporazum odraža način percepcije o vseh obveznostih in pravicah, s katerimi se delodajalec in delojemalec sporazumno dogovorita in uskladita medsebojna pričakovanja, cilje, želje, obljube in ambicije ter določita pogoje za njihovo izpolnjevanje. Dejansko gre za poslovni pakt, na podlagi katerega tako zaposleni kot delodajalec vedno natančno vesta, kaj morata narediti, da se držita svoje strani dogovora, in kaj lahko pričakujeta drug od drugega1. S tovrstnim psihološkim dogovorom se opredelijo pričakovanja in težnje posameznika glede na to, kaj bo lahko sam ponudil organizaciji in kaj bo od organizacije pridobil2.

V praksi se psihološka pogodba med zaposlenim in delodajalcem sklene v vsakem primeru in ne glede na to, ali gre za njeno zavedno ali nezavedno sklenitev in ne glede na to, ali smo jo opredelili v pisni obliki. Zavedati pa se je treba obstoja tovrstnega neformalnega dogovora in psihološko pogodbo vselej analizirati, definirati njeno obliko in jo uporabljati pri vsakodnevnem vodenju ljudi3. Za doseganje uspešnosti in učinkovitosti tako posameznika kot organizacije je namreč bistveno pomembnejša od sklenitve katerekoli pravne pogodbe1.

Vsak posameznik ima z organizacijo sklenjen specifičen in individualen psihološki dogovor, ki se razlikuje od drugih.

Vsebinska področja, ki naj bi jih vključevala vsaka psihološka pogodba, so: