Kolumna

Imate prave ljudi na pravih delovnih mestih?

Čas branja 6 min

Še ne tako dolgo nazaj je identiteta posameznika izhajala iz različnih temeljev: religija, družbeni razred, narodna in politična pripadnost, družinske korenine, geografsko in kulturno poreklo. Vse to je ljudi določalo, kdo so. Danes nas najpogosteje opredeljuje delo; kako tudi ne bi, če pa pri delu preživimo kar 90.000 ur svojega življenja1. Pri delu uporabimo večino svojih talentov in sposobnosti ter doživimo svoje največje zmage in neuspehe.

Ljudje, zaposleni in generacije, ki bodo vstopale na trg dela, so vse bolj ozaveščeni o pomembnosti kakovosti delovnega življenja, ki jo določajo številni dejavniki. Ko gledamo z vidika delovne sreče, so to predvsem rezultati, ki imajo za posameznika in organizacijo smisel, odnosi in avtonomija. Delovna sreča je pomemben del konkurenčne prednosti vsake organizacije. Oblikuje pozitivno organizacijsko kulturo, pomaga pritegniti najbolj talentirane ljudi in prispeva k temu, da v organizaciji ostanejo dlje. Iz pravih razlogov.

Naše delo mora imeti smisel

Zaposleni imamo radi svoje delo; ko lahko z njegovo pomočjo ustvarjamo pozitivne spremembe, pozitivno dodano vrednost, ko čutimo, da je naše delo pomembno in priznano, ko v njem najdemo smisel, in smo nanj lahko ponosni ter ne nazadnje, ko lahko izkoristimo svoje potenciale. Prav tako je pomembno, da čutimo, da je drugim mar za nas, da nas spoštujejo in cenijo kot človeka, da nas potrebujejo in ne nazadnje, da se imamo radi med seboj.

Anketa o tem, kako dobri so naši dnevi pri delu, ki smo jo pri nas2 izvedli v septembru, je pokazala, da so tisti, ki svoje delo radi opravljajo, bolj srečni pri delu; na lestvici od 1 do 5 so se povprečno odločili za oceno 3,6; za razliko od tistih, ki svojega dela ne opravljajo radi; ti so se odločili v povprečju za oceno 2,2.

Velika razlika se pojavi tudi pri vprašanju, ali bi svojega delodajalca priporočili kot dobrega. Tisti, ki svoje delo radi opravljajo, bi ga kar v 65 odstotkih; tisti, ki svojega dela ne opravljajo radi, pa samo v 22 odstotkih. Verjetno tudi zaradi tega, ker imajo prvi v svojih organizacijah pogosteje nekoga, ki skrbi za dobro počutje zaposlenih.

Tudi odnosi s sodelavci in vodjo tistih, ki imajo radi svoje delo, so veliko višje ocenjeni kot tistih, ki svojega dela nimajo radi. In ne nazadnje tisti, ki svoje delo radi opravljajo, so tudi manj občutljivi na vpliv razmer zaradi koronavirusa.

Če nas delo ne podpira, postanemo ranljivi. Z delom namreč pogosto ne zaključimo, ko se konča naš delovnik. S seboj odnesemo čez dan najprej težo neizpolnjenosti, nezadovoljstva, razočaranj, ki neugodno vplivajo na naše druge odnose, na zdravje in na srečo.

Opredeljuje nas tudi, kje delamo
Ena od raziskav kaže, da kar 57 % zaposlenih svojega delodajalca ne bi priporočilo kot dobrega3.

Pozitivna organizacijska kultura predstavlja odličen način, kako pritegniti (najboljše) zaposlene; tiste, ki bodo o delovnem okolju razmišljali kot o svojem drugem domu, ne samo kot o premostitveni ali odskočni deski. Ljudje si želijo delati za delodajalce, kjer so odnosi dobri, in ki pri nekdanjih ter zdajšnjih zaposlenih uživajo dober ugled. Skrb za zaposlene in njihovo dobro počutje v delovnem okolju pa ne nazadnje predstavlja pomembno konkurenčno prednost pri gradnji znamke delodajalca in posredno tudi pri naboru odličnih talentov pri zaposlovanju.

Organizacije v teh časih želijo najboljše ljudi

Srečne organizacije imajo za to veliko možnosti. To so organizacije, ki so usmerjene na svoje zaposlene in jim zagotavljajo pozitivno spodbudno delovno okolje, v katerem lahko rastejo, se razvijajo in tako uporabijo svoje talente na najboljši možen način. Raziskava kaže tudi, da več kot polovica zaposlenih v zadnjem letu ni bistveno izboljšala svojih veščin3, čeprav je pridobivanje znanja po pomembnosti takoj za odnosi s sodelavci in vodji.

Srečni zaposleni so, med drugim, bolj uspešni in produktivni, bolj ustvarjalni, motivirani in zavzeti, bolj optimistični in pozitivni, se raje in hitreje učijo, so bolj prilagodljivi in odporni ter bolje pripravljeni na krizo, svoje talente pa znajo tudi bolje upravljati.

Srečne organizacije pa imajo, ob koristih, ki jih s seboj nosijo srečni zaposleni, še manj absentizma, fluktuacija je nižja, manj denarja in časa porabijo za iskanje in uvajanje novih ljudi ter imajo odlično izhodišče, da pritegnejo najboljše talente, ki jim je pomembno več kot dobra plača, »dizajnerske« pisarne, služben avto in izjemen naziv na vizitki.

Tudi navdušenje nad še tako zanimivim delom pa sčasoma zamre, če v kolektivu prevladuje slabo razpoloženje. Zato je pri izbiri in razvoju zaposlenih vedno bolj pomembno, da delijo iste vrednote z organizacijo in svojo ekipo, da se najdejo v poslanstvu, da imajo pozitiven odnos do življenja, da se vklapljajo v kulturo, ki opredeljuj delovno okolje. Tako bodo v organizaciji ostali dlje časa in lahko bodo razvili najboljše, kar nosijo v sebi.

Včasih pozabimo, da pa v svojih vrstah že imamo izjemne ljudi, ki potrebujejo priložnost, spodbudo, delovno okolje, ki jim bo pomagalo pri razvoju. Poiskati jih, jih razvijati, pomagati k sreči in obdržati, je seveda še ena pomembna naloga vsake na ljudi usmerjene organizacije.

Razmišljanje, ki je vedno bolj prisotno, je, da zaposlujemo zaradi odnosa, vsega ostalega se lahko priučimo (temu rečemo »Culture Fit« oziroma skladnost z organizacijsko kulturo). Zato postajajo vse bolj pomembne mehke veščine, s katerimi lahko posameznik razvija svojo čustveno inteligenco, empatijo, komunikacijske in vodstvene sposobnosti ter srečo. Tudi sreče se lahko naučimo; potrebna je vztrajnost, tako kot pri vadbi v telovadnici.

Samo talent ni dovolj za uspeh

Oznaka, da si talentiran, lahko pogosto zaznamuje; tudi do takšne mere, da nekdo ostaja ujet v zgodbo talentiranega posameznika in pričakuje, da bo uspešen brez truda. To je tudi značilno razmišljanje sodobnih družb. Malcolm Gladwell, pisatelj in kolumnist pri reviji New Yorker, pravi, da smo po naravi nagnjeni k temu, da bolj cenimo tisto, kar dosežemo brez truda, kot tisto, v kar je bilo vloženega veliko truda4. To podpira tudi razmišljanje dr. Carol S. Dweck, profesorice psihologije na Univerzi Stanford, v knjigi Moč miselnosti. Pravi, da če ljudje verjamejo, da so njihove lastnosti, izhodišča, znanje nespremenljivi, so vedno v nevarnosti, da bodo merili svojo vrednost na osnovi neuspehov. Še več, lahko jih trajno opredelijo. Ne glede na to, kako pametni ali nadarjeni so, se zdi, da jih ta miselnost oropa sposobnosti za premagovanje težav, tudi sreča trpi zaradi tega, pa naj bo tista v osebnem življenju ali pri delu. Pravi tudi, da je ponekod trud slaba stvar. Tako kot neuspeh pomeni, da nisi pameten ali talentiran. Če bi bil, se ne bi moral truditi. Spet drugje pa je trud tisto, kar te naredi pametnega ali talentiranega.

Za uspeh in ustvarjanje dodane vrednosti zase in za organizacijo potrebujemo več kot talent. Odločenost, odpornost, prožno razmišljanje, pozitiven odnos do življenja, dela in sodelavcev, odprto komuniciranje, zaupanje; vse, kar prispeva k temu, da je nekdo srečen pri delu in v življenju. Moramo se poznati, izkoristiti svoje prednosti, graditi na njih, in ko nas pri tem podpira tudi naša organizacija, je to zmagovalna kombinacija.

Oznake:
Številka:

Več v kategoriji Kolumna

Več člankov iz te kategorije