Kolumna

Potlačena naravnanost

Čas branja 6 min

Ne poznam nikogar, ki je zaposlen in se vsaj enkrat v življenju ni vprašal, ali ima njegovo delo kakšen smisel. To je tudi nekako normalno, saj je vprašanje smisla nekaj, kar je samo moje, kar ni nekaj splošnega, prenosljivega v družbo in poslovno okolje.

Če 75 odstotkov Slovencev pravi, da so v službi izgubili smisel, in če vprašanje smisla ne biva več v vprašanju, ampak se je preselilo v odgovor, in to tako kategoričen in močan odgovor; in če temu odgovoru pritrjuje tako velik odstotek, me to niti slučajno ne pusti ravnodušne. To je dejstvo, ki me je zelo zaskrbelo, in v tej zaskrbljenosti se je začela moja nova poslovna izkušnja.

Industrija človeških virov ni primarna panoga, v kateri delam, in po spletu okoliščin sem dobila priložnost na konferenci Edutaiment, eni od konferenc, ki jih pripravlja Planet GV, predstaviti sklepe svoje raziskave, ki sem jo preoblikovala v predavanje z naslovom Nazaj k človeku. Uživala sem v Portorožu, spoznavala sem čudovite in predane kadrovike, po konferenci pa sem se potopila v družinski konec tedna in v glavi končala svoj prvi in v tistem trenutku edini HR-dogodek.
Toda, kot običajno ima vesolje za nas načrt in točno določeno vlogo. Tako sem se z leti sem odločila, da temu ne bom nasprotovala, ampak verjela … Tako sem zadnjih šest mesecev preživela v intenzivnem delu za kadrovsko industrijo Slovenije, in ni videti, da se ta zgodba končuje, ampak – nasprotno – čutim, da sem danes jaz ta nova metla …

Dinamika dogajanja na področju človeških virov oziroma HR v mojem življenju poteka s svetlobno hitrostjo, zato sem morala kmalu po udeležbi na HR-dogodku poiskati konkretno rešitev težave, ki sem jo zaznala. Takšni so kadrovski menedžerji – takoj vas vprašajo, kakšne koristi imajo in kako se imenuje vaša delavnica, pa tudi, kaj konkretno se bodo tam naučili zaposleni. Skozi prakso sem ugotovila, da prošnja, naj se vrnemo k človeku, ni dovolj, da bi se težava, prisotna na trgu, začela reševati. Tako so se vprašanja v mojih mislih začela kopičiti … Zakaj smo v poslu ali službi izgubili smisel? Kako si ga povrnemo? So nam delavnice, orodja in literatura s področja HR dovolj, da premagamo to težavo, ali je ta tako globoka, da od nas zahteva, da se okrog nje povežemo, globlje in močnejše, ker drug drugega potrebujemo bolj, kot si lahko sploh predstavljamo? Ali je težava zaposlenega, ki je izčrpan in ne vidi smisla, postala težava družbe, politike, naroda, ali je to še vedno samo težava, ki ga mora rešiti ena oseba s HR s svojo ekipo v podjetju?! Veliko vprašanj in dilem, in prav zato sem se lotila sistematično, po vrsti.

Smisel. Izgubiti smisel. Izgubiti smisel v poslu oziroma službi.

Pomembno je odgovoriti na vprašanje, kaj je smisel; seveda odgovoriti avtentično, ne samo slediti besedilu … Pokukala sem v Slovar slovenskega knjižnega jezika in tam piše, da je smisel to »kar dela kako dejavnost, dogajanje vredno, utemeljeno«.

Zame pa je smisel, da vsemu tistemu, kar se dogaja v nas, damo vrednost. Na poslovni poti je smisel vsekakor priložnost za izpopolnjevanje in rast. Seveda pa si takoj zastavim vprašanje, kako v nesmiselnih ravnanjih v službi najti smisel. Ali dejstvo, da ne vidimo smisla, govori o tem, da vidimo nesmisel in smo samodejno depresivni? Iskreno menim, da ne. Ne menim, da je vprašanje smisla v službi vprašanje razkošja, vendar menim, da vsak, ki si ga zastavlja, si ga zastavi v upanju in s pričakovanjem. Ravno tako menim, da so nam to vprašanje smisla v službi in to, da vidimo ta smisel vsako sekundo vsakega dneva in življenja, vendarle nekoliko vsilili silni coachi oziroma trenerji in vodje ter njihove novodobne teorije o samopomoči, v katerih nam govorijo, da je pomembno le, da točno vemo, kaj hočemo, in da se nam bo ta želja zagotovo izpolnila. Delovni dan je lahko običajen in sprejemljiv tudi takrat, ko ima vrzeli. Ljudje se počutijo utrujeni ne zato, ker bi tisti dan preveč delali, ampak zato, ker ta iskra v nas ne gori oziroma še bolje, sta jo ugasnila rutina in slabo vodstvo, ki izbira treninge in izobraževanja po svoji meri, ne pa po meri osebe, ki je izčrpana in je izgubila smisel v službi. Trdim, da človeka ni slišati. Po drugi strani pa trdim tudi, da človek že nekaj časa ni tih in priden, ampak jasno govori, kaj ga muči in kako se počuti.

Pri delu z ljudmi sem zaznala prav to. Potlačenega duha. Svojega duha smo potlačili in to je po mojem mnenju ključ krize, v kateri se je znašel naš človek. Duh je pomemben dejavnik v našem splošnem stanju in biti mora svoboden, in ne zatiran, potlačen.

Z izgubo duha izgubimo svojo avtentičnost, izgubimo se kot ljudje in tukaj se izgublja smisel, ker ne vidimo, kaj imamo, ampak razmišljamo o tem, kaj si želimo ali kaj nam je vsiljeno, da si želimo.

Težko je živeti, kaj šele delati, če je naš duh potlačen. Zato je učenje, kako ne potlačiti svojega duha, nekaj, kar lahko zagotovo pomaga človeku vrniti smisel v službi. Čas je, da podjetja, ki si resnično želijo delati z ljudmi, težavi pred seboj pogledajo naravnost v oči in začnejo graditi okolje v smer svobode izražanja duha, namesto da bi bila nekje, kjer se zaposleni razvijajo po jasno začrtanem načrtu.

Univerzitetni profesor dr. Viktor Emil Frankl je bil nevrolog, psihiater, ustanovitelj logoterapije in eksistencialne analize. Vedno me je navduševalo njegovo življenje, vredno vsega spoštovanja. Ko sem začela razmišljati o smislu, krepitvi potlačenega duha, mi prihajal na misel, ker je bil človek, ki je negoval in razvijal svojega duha do konca življenja tako živo in tako močno, kot bi bil mladenič. Poleg tega radostnega duha in ciljev, ki jih je uresničeval v poznejših letih (postal je na primer pilot), mi je zlasti blizu tudi zato, ker je poleg doktorata iz medicine zagovarjal tudi doktorat iz filozofije, s čimer tudi sama krepim svojega duha. Ena njegovih knjig, ki jo toplo priporočam vsem, ki menijo, da so izgubili smisel, je Človek pred vprašanjem o smislu (v izvirniku: Man’s Search for Meaning).

Središče mojega dela in zanimanja je človek. Zato se tudi ukvarjam s človekom, ki je izgubil smisel pri delu, ki ga ubija vsakodnevna rutina v službi; a človekom, ki je zaprt, nemotiviran in zelo izčrpan. Iskreno pristopim k njemu, delim svoja spoznanja in izkušnje ter se učim in nadgrajujem. Ukvarjam se s človekom, ki ne more sodelovati v prodaji, ker za to nima energije; s človekom, ki želi osvoboditi svojega duha, a ne skozi samopomoč in tečaje osebne rasti, vodenja ali sprostitev … Ukvarjam se s človekom, ki je čutil, da je, ko je izgubil duha, izgubil vse.

Delavnice so nastale iz hvaležnosti do vseh v HR, ki so me sprejeli v svoj svet, nastale so iz ljubezni in želje, da nekaj prispevam k okolju, v katerem živim. Življenje ima smisel v vseh okoliščinah. Posel prav tako ima smisel ne glede na to, kaj počnemo, vendar le, če imamo svobodo. Zato se vrnimo k sebi, prerastimo sami sebe in nehajmo biti preobremenjeni sami s seboj. Odprimo nov svet svojega 'starega' izgubljenega duha, postanimo bolj zdravi s tehnikami preusmerjanja pozornosti od sebe k nečemu, kar nam je v tem trenutku namenjeno kot naloga. Dovolimo si, da imamo skrbi, dovolimo si, da jasno povemo, da smo oseba, ki je izgubila smisel, da smo eden tistih 75 odstotkov ljudi, ki jim služba ni toliko pomembna, kot bi si direktor želel, ker življenje zahteva tudi smisel za humor, ne le samo smisla v službi.

Čas je, da podjetja, ki si resnično želijo delati z ljudmi, težavi pred seboj pogledajo naravnost v oči in začnejo graditi okolje
v smer svobode izražanja »duha«.

Oznake:
Številka:

Več v kategoriji Kolumna

Več člankov iz te kategorije