Če smo včasih živeli v svetu, kjer smo lahko na podlagi preteklosti predvideli prihodnost, danes to ne velja več. Sistemi, v katerih delujemo – družbeni, organizacijski, ekološki – so kompleksni in nelinearni. V njih obstajajo vzorci, a ne več zanesljive napovedi. 

Izvedeli boste:
Zakaj horizontalni razvoj znanj in veščin ni več dovolj v dobi kompleksnosti.
Kaj pomeni vertikalni razvoj in zakaj postaja ključen za sodobne vodje.
Kako lahko HR s pravilnim pristopom podpira evolucijo zavesti v organizacijah.

Naši možgani in telesa pa so zasnovani kot »napovedovalni stroji«: izkušnje iz preteklosti uporabljajo za napoved prihodnosti. Ta sposobnost nam je včeraj omogočila preživetje, danes pa nas spravlja v nenehen stres. Svet je nepredvidljiv, naši notranji sistemi pa še vedno skušajo delovati po starih zakonitostih.

V kaj se torej lahko razvijemo, da bi lahko zdržali realnost današnjega sveta? Naravna evolucija ni več dovolj hitra, da bi nas pripravila na izzive kompleksnosti. Prvič v zgodovini smo poklicani v zavestno evolucijo: v sposobnost, da namenoma razvijamo naše razumevanje, čustva in delovanje (Kegan, 1994). Kako to lahko počnemo?

Razvojna psihologija odraslih (ang. Adult/Ego Development) nam daje enega od pomembnih zemljevidov za to pot: kako izzive uporabiti kot gorivo za rast, kako se učiti iz realnosti, ne le o njej, kako se z njo razvijati, namesto da se pred njo umikamo. 

Razvojni razkorak – ko se svet razvija hitreje od nas

V.U.C.A. – volatilnost, negotovost, kompleksnost in dvoumnost niso zgolj modne besede, ampak resničnost, ki jo vsakodnevno čutimo (IBM Global CEO Study, 2010).

Raziskave kažejo, da večina ljudi deluje na razvojnih stopnjah, ki niso več optimalne za obvladovanje današnje kompleksnosti. Nastaja razvojni razkorak: med hitrostjo zunanjih sprememb in našo notranjo kapaciteto, da jih razumemo in se nanje kreativno odzovemo.

Horizontalni razvoj (dodajanje znanj, veščin, kompetenc) je bil desetletja prevladujoča paradigma. Rešuje predvsem tehnične probleme, tam, kjer je rešitev znana. Današnji izzivi pa so prilagoditveni: zahtevajo evolucijo perspektive, ne le novih informacij (Kegan & Lahey, 2009). V praksi to pomeni, da se kljub številnim izobraževanjem vedenjski in kulturni vzorci pogosto ne spremenijo. 

Kaj je vertikalni razvoj

Vertikalni razvoj pomeni notranjo preobrazbo načina, KAKO razumemo svet. Če horizontalni razvoj dodaja aplikacije (nova znanja), vertikalni razvoj nadgradi operacijski sistem, ki te aplikacije uporablja (tabela 1). Ne gre za vprašanje »KAJ vem?«, temveč za vprašanje »KAKO razmišljam?«.

Vertikalni razvoj ni linearen niti hiter. Gre za razširjanje zavesti in postopno preoblikovanje miselnih, čustvenih in vedenjskih vzorcev. Ne gre za »naučiti se nekaj novega«, temveč za postati nekaj novega – zrelejša verzija sebe. Vodje, ki delujejo iz zrelejših razvojnih stopenj, vidijo realnost bolj celovito, zaznavajo soodvisnosti in zmorejo zdržati napetosti med nasprotji in paradoksi. 

Razvojna psihologija odraslih: od ega k zrelosti

Ego v kontekstu vertikalnega razvoja ni nekaj negativnega, temveč struktura in proces, skozi katerega osmišljamo svet. Z vsako novo stopnjo raste zmožnost zaznavanja več perspektiv, kompleksnosti in paradoksa. Zgodnejše stopnje iščejo varnost v pravilih in potrditvah; poznejše postanejo samoreflektivne in sistemske – sposobne hkratnega videnja nasprotij. To ni »psihološka izboljšava«, temveč evolucija identitete (Loevinger, 1976; Cook-Greuter, 2013).

Tri ključna imena stojijo v središču te znanosti:

• Susanne Cook-Greuter (Ego Development Theory – EDT): opisuje devet stopenj razvoja ega – notranjega sistema pomenov, ki določa, kako posameznik razume sebe in svet.
• Robert Kegan (Orders of Consciousness): razlaga prehod od zunanje odvisnosti k notranji avtonomiji in nato k so-odvisnosti, – od “imeti prepričanja” do “opazovati svoja prepričanja”.
• William Torbert (Action Logics): povezuje razvojne stopnje z načinom vodenja – od reaktivnega do transformacijskega načina delovanja.

Skupna ugotovitev teh raziskovalcev je jasna: ključni dejavnik uspešnosti vodij ni količina znanja in veščin, temveč zrelost zavesti iz katere delujejo. Učinkovitost vodje je neposredno povezana z njegovo razvojno zrelostjo – s širino in globino perspektive, iz katere deluje.

Ključni principi vertikalnega razvoja

Rast poteka po naravnem zaporedju; preskakovanja ni.
Vsaka razvojna stopnja ima svoj namen in svojo lekcijo. Tako kot otrok ne more preskočiti hoje in začeti teči, tudi odrasli ne more preskočiti notranjih faz rasti. Poskusi »preskoka zavesti« brez integracije prejšnjih stopenj ustvarijo krhkost, razvoj, ki se zdi napreden, a nima temeljev.

Napredek je nelinearen: naprej, nazaj, v spirali.
Vertikalna rast ni črta, ampak spirala, kjer se včasih vrnemo k starim lekcijam, a z novim zavedanjem. Tudi ko se zdi, da nazadujemo, pravzaprav poglabljamo razumevanje in utrjujemo novo raven delovanja.

Večina ljudi se ustavi tam, kjer se počuti varno – in to je v redu.
Vsak človek ima svoj ritem razvoja. Vertikalni razvoj ni tekmovanje, temveč notranje potovanje. Nekateri stopijo korak dlje, drugi ostanejo tam, kjer čutijo stabilnost. Pomembna je skladnost med razvojno stopnjo posameznika in nivojem kompleksnosti, ki jo prinaša vloga.

Več v kategoriji Splošno

Enej Gradišek

Umetna inteligenca v HR-ju: Kako od orodja do strateškega partnerja

Katja Kurnik

Zunanji sodelavci: Zakaj freelancerji niso več le občasna pomoč

Uredništvo HR&M

Skrb za duševno zdravje zaposlenih: Kako se EAP obrestuje v Pošti Slovenije in Butan plinu

Intervju

Sabina Lokar

David Ducheyne: »HR ne sme le čakati na prihodnost, temveč jo mora voditi«

Več člankov iz te kategorije